Spretni vrvohodec

V svoji mladosti je sv. Janez Bosko znal pritegniti tako svoje vrstnike kakor odrasle. Svoje predstave zanje je začinil z verskim poukom.

	Janez je prišel v prvo vrsto predstave. Pazljivo je opazoval in dognal, da so triki odvisni od spretnosti prstov.
	Nekega poletnega nedeljskega večera je Janez naznanil prijateljem svojo prvo predstavo. Malemu gledalcu so se širile oči od začudenja, ko mu je iz ust izvlekel ducat barvastih kroglic. Pri tem je uporabljal čudežno paličico.
	Igro je prišel gledat tudi brat Tone, toda nikoli se ni postavil v prvo vrsto. Večkrat se je zaničljivo obregnil ob malega rokohitrca: »Glejte pajaca, lenuha! Jaz se ubijam na polju, on pa se dela norca iz ljudi!«
	Pred zadnjo točko je potegnil iz žepa rožni venec, pokleknil je in vse povabil k molitvi. Včasih je ponovil pridigo, ki jo je slišal zjutraj pri maši. To je bila ‘vstopnina’, ki jo je zahteval od občinstva, in so jo morali ‘plačati’ mali in veliki.
	Sklenil je bleščeče. Med dve drevesi je privezal vrv, stopil nanjo in hodil z dolgo palico za ravnotežje. Ljudem je zastajal dih, potem pa so mu hrupno zaploskali.
	Na veliko noč l. 1826 je bil Janez pri prvem svetem obhajilu. »Moja mati me je peljala k spovedi. ‘Bog ti pripravlja velik dar; dobro se pripravi. Vsega se spovej, obžaluj in obljubi Bogu, da se boš v prihodnje poboljšal.’«
	Tistega dne mi ni pustila, da bi se pritaknil kakega dela, temveč naj bi samo bral in molil.
	Zadnje dni oktobra je Marjeta omenila, da bi bilo prav, če bi bil Janez še eno leto v šoli gospoda Lacqua.
	Lahko bi že začel z latinščino.