Na praznik Marijinega vnebovzetja, leta 1864, je na don Boskovo zagotovilo obilen dež namočil polja v Montemagnu, v pokrajini Astigliano. Življenjepisni spomini vsebujejo pričevanje tedanjega kaplana Marchisia.
Že tri mesece nebo ni poslalo niti kapljice dežja in zemlja je bila popolnoma suha. Vse javne pobožnosti so bile neuspešne. V nevarnosti je bil celoten pridelek.
Don Bosko je stopil na prižnico in v prvi pridigi takole govoril zbranemu ljudstvu: »Če boste v treh dneh prihajali k pridigam, če se boste z dobro spovedjo spravili z Bogom in če se boste vsi dobro pripravili, tako da bo na praznik zares splošno obhajilo, vam v imenu Božje matere Marije zagotovim, da bo vaša polja osvežil obilen dež.«
Njegov topli poziv je premagal vsa srca. V svojem nagovoru ni nameraval dati zanesljive obljube, temveč samo učinkovito spodbudo, opirajoč se na Marijino dobroto. Toda po njegovih ustih je govorila Božja mati Marija sama.
Ko se je don Bosko vračal v zakristijo, je opazil, da so ga ljudje začudeno in presunjeno gledali. Župnik don Clivio je stopil k njemu in rekel: »Odlično, prav; vi pa imate pogum!«
– Kak pogum?
– Pogum, da zagotovite ljudem, da bo na praznični dan zagotovo padel dež.
– Jaz sem rekel kaj podobnega?
– Brez dvoma. Rekli ste dobesedno: V imenu presvete Device Marije vam zagotavljam, da boste, če boste vsi opravili dobro spoved, dobili dež.
– Pa vendar ne. To je nesporazum. Jaz se ne spominjam, da bi rekel kaj podobnega.
– Vprašajte enega po enega vse poslušalce in videli boste, da so vsi razumeli tako, kot sem razumel jaz.
V resnici je bilo tako, ljudstvo je bilo popolnoma prepričano in je odločno zastavilo spreobrnjenje svoje duše. Bilo je toliko spovedancev, da ni bilo zadosti spovednikov. Od ranega jutra, ves dan, vse do najpoznejše ure so ljudje oblegali spovednice. Don Rua in zlasti še don Cagliero se še spominja utrujenosti tistih dni. V bližnjih vaseh so govorili o tem in se smejali na račun te napovedi. V naselju Grana so celo napovedali velik ples, s katerim bodo proslavili neuresničitev napovedi. Tiste tri dni je bilo nebo še posebno razgreto.
Don Bosko je nadaljeval pridiganje. Ljudje so ob vstopu in odhodu iz cerkve vpraševali:
– In dež?
Don Bosko je odgovarjal: »Odstranite greh.«
Na praznik Marije Vnebovzete, ki je tisto leto bil v ponedeljek, je bilo tako obilno splošno obhajilo, kot že dolgo ne. Tistega jutra je bilo nebo jasno kot še nikoli. Don Bosko je kόsil z markizom Fassatijem. Toda še preden so gostje končali obed, se je dvignil in odšel v svojo sobo. Bil je v skrbeh, ker je njegova napoved povzročila toliko trušča. Od daleč je bilo slišati trobente, ki so vabile v Grano na ples. V samem Montemagnu so nekateri liberalci pripravili demonstracijo proti njemu. Zvonovi so zazvonili za začetek večernic in v cerkvi so začeli prepevati psalme. Don Bosko je stal naslonjen ob oknu in vpraševal neizprosno nebo. Vladala je zadušljiva vročina. Razmišljal je, kaj naj ljudem pove s prižnice, če Marija ne bi izkazala milosti.
»Medtem sva z markizom,« tako nam je pripovedoval gospod Alojzij Porta, sedaj duhovnik in salezijanec, »šla proti cerkvi in govorila o obljubljenem dežju. S čela nama je lil pot, četudi je bilo od palace do cerkve samo kakih deset minut. Ko sva proti koncu večernic prišla v zakristijo, je bil tam tudi don Bosko. Markiz mu je dejal: ‘Tokrat, gospod don Bosko, ste propadli. Obljubili ste dež, pa je vse kaj drugega.’ Tedaj je don Bosko poklical zakristana in mu dejal: ‘Janez, pojdite za grad barona Garofolija in poglejte, kako je z vremenom, ali je kako znamenje za dež.’ Zakristan je šel, se vrnil in poročal: ‘Nebo je jasno kot ogledalo. V smeri proti Bielli je videti majhen oblaček, kakor senca čevlja.’ ‘To je torej tako, kot je bil v časih preroka Elija oblaček na Karmelu?’ ‘Prav,’ mu je odgovoril don Bosko, ‘dajte mi štolo.’ Nekaj možakarjev, ki so bili v zakristiji, ga je obdalo in so ga vprašali:
– In če dežja ne bo?
– Je to znamenje, da si ga ne zaslužite, je odgovoril don Bosko.
Ko so odpeli Moja duša poveličuje Gospoda, je počasi stopal proti prižnici in v svojem srcu takole govoril Mariji: »Ni moja čast in slava, ki je v tem trenutku v nevarnosti, temveč tvoja, o mati Božja! Kaj bodo rekli onečaščevalci tvojega imena, če bodo videli prevarano pričakovanje teh kristjanov, ki so storili vse, kar so mogli, da bi ti ugajali!«
Don Bosko je stopil na prižnico. Nepregledna množica ljudi, ki je do zadnjega kotička napolnila cerkev, je imela oči obrnjene vanj. Odmolili so zdravamarijo. Zazdelo se mu je, da je sončna luč malo manj bleščeča. Začel je z uvodom. Po nekaj stavkih se je zaslišalo bobnenje groma. Šepet veselja se je zaslišal po vsej cerkvi. Don Bosko je zaradi prevelike ganjenosti za trenutek umolknil. Vedno bolj je grmelo, ulil se je obilen dež in udarjal na cerkvena okna. Sedaj si lahko sami predstavite zgovorno besedo, ki je prihajala iz don Boskovih ust in srca, medtem ko je padal ta obilni dež. To je bil pravi slavospev zahvale Mariji ter spodbuda in počastitev njenih častilcev. Jokal je govornik in jokali so poslušalci.
Po blagoslovu se je ljudstvo zadržalo v cerkvi in v velikem preddverju, ker je dež še kar naprej padal. Vsi so bili prepričani o čudežu. Toda v naselju Grana je padla taka toča, da je uničila ves pridelek. Posebnega spomina pa je vredno dejstvo, da zunaj mej te občine in tudi v okoliških krajih ni padlo niti zrnce toče.
BiS VII, 505-507