V korak z mladimi.

Don Boskov Salezijanski vestnik šteje 146 let

Pred začetkom svetovnega srečanja urednikov salezijanskih glasil

V Valdoccu bo od 21. do 26 aprila 2023 potekalo svetovno srečanje urednikov Salezijanskih vestnikov, ki jih izdajajo v posameznih salezijanskih inšpektorijah. Na srečanju z geslom »Salezijanski vestnik v spreminjajočem se svetu« pričakujejo prek 70 udeležencev salezijancev in laikov. Med salezijanskimi glasili je že od vsega začetka, odkar so salezijanci prišli v Slovenijo, tudi slovenski salezijanski vestnik Don Bosko.

Skoraj gotovo veliko bralcev salezijanska glasila s takšnim ali drugačnim imenom redno prejema že vrsto let. Pogosto je slišati, da so glasilo brali starši, stari starši in morda celo prastarši. Vsi pa verjetno ne vedo, kako se je glasilo rodilo in zakaj ga je don Bosko pred 146 leti zasnoval, ustvaril in razširil.

Salezijanski vestnik je razširjen po vsem svetu in izhaja v 70 izdajah, v 35 različnih jezikih in v 135 državah. Vsekakor je večkrat spremenil svojo grafično podobo, a vedno v skladu z ustanoviteljevo zamislijo –  »salezijansko (vzgojno) oko na svetu in oko na salezijanski svet«, kot je rad ponavljal pokojni vrhovni predstojnik Juan Edmundo Vecchi.

Don Bosko je kmalu razumel pomen obveščanja in z njim povezanih orodij družbene komunikacije, čeprav je v njegovem času obstajal le tisk. Ko je končal študij (1844), je objavil zgodovinske zapiske o življenju klerika Alojzija Comolla. Naslednje leto, ko je bil v službi markize Barolo, je izdal dosje z naslovom Pobožni angel varuh in obsežno Cerkveno zgodovino. Leta 1846 je uredil še tri nabožne knjižice. Leta 1847 je bila na vrsti Sveta zgodovina za uporabo v šolah in Preskrbljeni mladenič, knjižica z več kot sto ponatisi v času avtorjevega življenja.

Z razglasitvijo svobode tiska leta 1848 je don Bosko, zaskrbljen za mlade, zanje hitro urejal časopis Prijatelj mladih. Izkušnjo je moral kmalu zaključiti, a s tem ni izgubil navdušenja.

Leta 1851 je izdal knjižico Katoliška apostolska rimska Cerkev in ob dobrem sprejemu se je rodila najuspešnejša založniška pobuda katoliške knjižice, ki so ob njegovi smrti presegle deset milijonov izvodov (v Italiji je bilo tedaj 30 milijonov napol nepismenih!). Ducatu knjižic je leta 1855 dodal zelo uspešno Zgodovino Italije za mlade, ki je v času njegovega življenja doživela dvajset izdaj. V letih 1856–1860 je izšlo še okoli dvajset drugih naslovov. Leta 1856 je izšel Ključ do raja v rokah katoličana (pristna uspešnica, v 800.000 izvodih in 44 izdajah v času njegovega življenja).

Decembra 1861 je don Bosko dobil dovoljenje za odprtje lastne tiskarne. Takoj se je vključil v šolsko področje z novimi programi, ki so se rodili po združitvi Italije: izdal je štiri serije izbranih latinskih, grških in krščanskih avtorjev. Izšli so štirje slovarji za italijanščino, latinščino in grščino ter slovnice, učbeniki in druga gradiva. Leta 1876 je don Bosko ustanovil tiskarko »podružnico« v Sampierdareni (Genova) in avgusta 1877 končno izdal Salezijanski vestnik ali Katoliški bibliofil.

Zamisel, da je leta 1877 začel z izdajo informativnega glasila za vse, ki so se na različne načine zanimali za salezijansko poslanstvo, je don Bosku morda nakazala prisotnost podobnih publikacij drugih redovnih redov. Če so te publikacije pošiljali tretjerednikom, članom in prijateljem posameznih redovnih družin, je don Bosko storil enako s svojimi sotrudniki, ki so se v tistih letih formalno uveljavili kot združenje.

Ta je v svojem pravilniku predpisoval: »Vsak mesec bodo člani prejeli bilten [ali] tiskani letak s poročali o predlaganih ali opravljenih stvareh«. Besedilo je bilo kasneje spremenjeno: »Vsake tri mesece in še pogosteje bo bilten ali tiskani letak …«. V resnici je bil takoj mesečnik.

Februarja 1877 je don Bosko svojim sodelavcem sporočil odločitev o tiskanju periodičnega biltena »kot časopis kongregacije, ker je treba marsikaj sporočiti prej omenjenim sotrudnikom«. Poleti se je z don Barberisom pogovarjal o konkretnih težavah projekta in na ugovor o obveznostih, ki bi nastale zaradi brezplačnega pošiljanja, izpostavil, da bi bralci, ko bi izvedeli za brezplačno darilo, dali več kot možni zahtevani znesek, ne da bi upoštevali druge darove.«

V mesecih od septembra do decembra 1877 je Salezijanski vestnik izhajal z imenom Katoliški bibliofil ali mesečni Salezijanski vestnik. Katoliški bibliofil je bil katalog, katerega namen je bil seznaniti mladino in duhovščino s salezijanskimi izdajami in drugimi uporabnimi publikacijami. Avgusta 1877 je doživel korenito preobrazbo. Tiskali so ga v Sampierdareni, da bi se izognili tveganju, če bi mu torinska kurija odrekla dovoljenje. Imel je 12 strani z naslednjimi rubrikami: Salezijancem sotrudnikom, Od sotrudnikov, Pisma salezijanskih misijonarjev v Južni Ameriki, Razno, Prve preizkušnje nekaterih sotrudnikov, Posebni odpustki za mesec avgust. Za zaključek so sledile tri strani gosto tiskanega knjižnega kataloga.

Septembra sta izšli dve izdaji. Prva s turinskim naslovom, druga z naslovom Genove. Novembra je vlogo urednika in direktorja prevzel don Bonetti. Od januarja 1878 se je bilten imenoval le še Salezijanski vestnik. Strani so se do leta 1881 spreminjale od 8 do 20. Od leta 1882 se je začelo neprekinjeno številčenje do 204. strani v dveletnem obdobju 1882-1883, v letu 1888 je imel 158.

V prvi številki septembra 1877 je don Bosko salezijancem sotrudnikom nakazal, da jim bo Salezijanski vestnik posredoval »informacije o stvareh, ki so bile storjene ali jih je treba storiti, da bi dosegli cilj, ki smo si ga zastavili«, to je »v Božjo slavo, v dobro civilne družbe«. Konkretno je razumel, da je bilten normalno sredstvo za ohranjanje istovetnosti mišljenja in delovanja med sotrudniki in salezijanci, za spodbujanje dobrega tiska, za zoperstavljanje protestantskemu prozelitizmu, pokvarjenosti morale ter nereligioznemu in nemoralnemu tisku, ki škodi mladim, predvsem pa sporočati dobro bralcem in njihovim družinam.

Francesco Motto SDB

Morda vas zanima tudi