Med novimi svetovalci v vrhovnem svetu salezijanske družbe je tudi 53-letni Roman Jachimowicz s Poljske, ki je bil na zadnjem vrhovnem zboru izvoljen za pokrajinskega svetovalca salezijanske pokrajine Srednja in severna Evropa, kamor spada tudi slovenska salezijanska inšpektorija. V prihodnjih letih se bo tako vsak član naše inšpektorije vsaj enkrat osebno srečal z njim.
Kaj vas je spodbudilo, da ste postali salezijanec?
Za salezijansko pot sem se odločil po maturi. Naša družina je živela v škofijski župnij in kot otrok nisem bil ministrant, kot na primer mnogi moji sošolci. Nisem poznal Janeza Boska, so pa nekateri salezijanci prijateljevali s starši. Vedno, ko so prišli na obisk, so bili veseli, spontani, bistri. Imel sem jih za zelo srečne ljudi. Govorili so veliko jezikov, igrali so klavir … Vse to me je zelo navduševalo. Ko sem se odločil, da postanem duhovnik, sem želel postati salezijanski duhovnik. Želel sem, da bi bilo moje življenje tako srečno, kot sem to videl pri srečevanju s salezijanci.
V svojem salezijanskem življenju sem vedno našel oporo svoji poklicni izbiri. Tudi danes vidim veliko optimizma v salezijancih, ki delajo z otroci in mladimi. Veselje biti salezijanec prihaja ravno iz veselja biti z mladimi in jim dajati upanje na dobro in polno življenje. To veselje in optimizem koreninita v Bogu, ki je globok temelj salezijanskega življenja in izvira iz srečanja z osebami. Vse to daje nenehno rast v bogatih izkušnjah življenja. Božji klic namreč ni nekaj enkratnega, se nadaljuje in poglablja.
Ko sem postal salezijanski duhovnik, sem to veselje zakoreninil v Bogu, kar nudi globok in oseben temelj z Njim in ljudmi, ki jih srečujem. Biti salezijanski duhovnik se nenehno poglablja po raznih življenjskih izkušnjah. Ta Božji klic je vedno živ in se nadaljuje v našem duhovniškem življenju.
Kakšna je vaša izkušnja 28. vrhovnega zbora?
Na vrhovnem zboru sem sodeloval prvič. Zame je bila to pomenljiva izkušnja. Spoznal sem veličino naše družbe in kulturno pestrost, česar s perspektive neke inšpektorije niti ne moremo videti v polnosti. Spoznal sem, kako pomenljivo je naše salezijansko poslanstvo v Cerkvi in svetu.
Vesel sem bil teme 28. vrhovnega zbora »Kakšni salezijanci za mlade danes?« Tema je zelo aktualna, saj obravnava stanje mladih in odgovor, ki ga moramo dajati salezijanci v hitro spreminjajočem se svetu. Pogosto sami iščemo odgovore in smo izgubljeni. Gotovo mladi od nas pričakujejo, da smo njihovi pristni voditelji in spremljevalci, da znamo pokazati pravo pot k Bogu, ki jih napolnjuje s srečo. Potrebno je razločevanje skupaj z njimi, s pogledom, polnim vere v Boga. Prav tako je potreben pogum, da se napotimo na njihove poti, v svet, ki ne nudi srečnih ponudb in ustvarja negotovosti.
28.vrhovni zbor se mi zdi pomemben za naše življenje in poslanstvo, da najprej okrepimo svojo salezijansko istovetnost. Gledajoč svetega Janeza Boska nadaljujemo salezijansko karizmo po današnjem svetu s prinašanjem njegove ljubezni najbolj ubogim mladim, ki so še vedno v trpljenju, osamljenosti, pomanjkanju smisla življenja in negotovosti v boljšo prihodnost. Ob sodelovanju na zboru sem še bolje odkril, kakšen zaklad so mladi ter potrebnost sodelovanja s salezijansko družino in laiki, ki so sestavni del našega salezijanskega poslanstva.
Kako ste v preteklih mesecih, ki so jih zaznamovale omejitve zaradi covida-19, spoznavali novo nalogo? Kaj pričakujete v prihodnosti?
Pandemija covida-19 nas je presenetila. V tem času je bilo mnogo omejitev, ki si jih prej nismo niti predstavljali. Ta položaj nam daje razumeti, kako krhko je človeško življenje, prav tako pa smo spoznavali, kako pomemben je osebni odnos z drugimi. Covid-19 nam je preprečil fizične stike (zaprte cerkve, šole, oratoriji), ni pa zmanjšal naše ljubezni za dobro mladih in ljudi.
V tem času smo lahko videli veliko predanost in sposobnosti salezijancev, ki so odgovorili na nove izzive. Odkrili smo vrednost, kako pomembno je delati skupaj. V sobratih sem videl veliko ustvarjalnosti, ko so se preko komunikacijskih sredstev povezali z ljudmi, zaprtimi v svojih stanovanjih. V tem težkem času, tudi času trpljenja in negotovosti, smo salezijanci prinašali optimizem, upanje, pogum pomagati drugim, četudi le z besedo podpore.
Vedno bo potreba po salezijancih, ki se z vsem srcem in življenjem posvečajo za dobrobit ljudi, posebej za najbolj revne mlade, ki so pogosto zmedeni, izključeni, sami, v sebi pa imajo željo po veselju in boljšem življenju.
Kako sanjate našo salezijansko pokrajino čez šest let?
V naši pokrajini, tako kot po vsem svetu, je vedno veliko dela. Najprej je potrebno veliko zaupanje v Božjo previdnost, da bomo zmogli videti dejansko stanje z očmi upanja in ostati zvesti naši salezijanski karizmi. Kot v don Boskovem času, svet tudi danes potrebuje salezijance, salezijansko družino in laike, ki bomo znali odgovoriti na nove izzive in videli »znamenje časov«. Gotovo potrebujemo veliko poguma in odločnosti, da bomo prinašali veselo novico ljudem v Evropi in ostali odprti za druge celine sveta. V prihodnjih letih bomo nadaljevali s strukturnimi spremembami, seveda pa ostaja najpomembnejša zvestoba salezijanski karizmi v skupnem poslanstvu z in za mlade.
Povzeto po ANS
