Ob odprtju muzeja Don Boskova hiša v Valdoccu je restavratorska delavnica za stara oblačila v samostanu »Mater Ecclesiae« sester benediktink na otoku sv. Julija (kraj Orta San Giulio v Piemontu) obnovila nekatera don Boskova oblačila in tekstilne dodatke. »Čudovito sovpadanje don Boskovega praznika don s sv. Julijem (oba praznujemo 31. januarja) in povezanost s salezijansko karizmo v naši škofiji nam še bolj približajo podobo svetega duhovnika Janeza Boska,« pravijo redovnice v samostanu.
Don Bosko je tako zelo skrbel za svoje mlade in ni niti malo mislil nase, da ga je vsaj dvakrat presenetilo močno deževje, ki ga je premočilo do kosti. Ker ni imel kaj za preobleči, se je moral zadovoljiti s nekoliko čudnimi in prekratkimi oblačili. Da ne bi razumeli narobe: kljub temu, da je don Bosko živel v veliki revščini, je dostojno nosil duhovniška oblačila svojega časa. Še več: sam je izdeloval oblačila zase in svoje fante ter prenekatero noč preživel kot krojač in čevljar.
Nekatera njegova oblačila so obnovile sestre benediktinke, ki živijo v samostanu na slikovitem otoku sv. Julija sredi jezera Orta:
- Talar z 32 gumbi na sprednji strani in s tremi na vsakem rokavu, brez značilne odprtine za kolar na ovratniku, kjer pa so izvezene začetnice svetnikovega imena.
- Težak volnen plašč, koristen v piemontskih zimah, z dodatnim ogrinjalom, ki pokriva pleča in ramena. Tudi tu najdemo na notranji strani izvezen napis »D. Bosco«.
- Trirogi biret, značilno pokrivalo duhovnikov in klerikov tistega časa. Znotraj je obložen in tudi tu najdemo začetnice imena Don Bosko.
- Klobuk, ki so ga duhovniki uporabljali za dolga potovanja. Obnovljena sta dva, oba iz dolgodlakega flisa, eden z ravnimi, drugi pa z zapognjenimi krajci. Tudi tu najdemo don Boskove začetnice.
- Pleteni šal, verjetno ga je spletla mama Marjeta, in volnene rokavice. Številna popravila obrabnin pričajo o pogosti svetnikovi uporabi.
Vse tekstilije, pristne relikvije, so sestre skrbno oskrbele. Najprej so jih s posebnim postopkom razkužile in uničile molje. Nato so mikroskopsko pregledale vsak centimeter, da so se prepričale o popolnem izkoreninjenju zajedalcev. Sledila je faza skrbnega čiščenja in popravila tkanin, med drugim so zašile luknjice od moljev ter popravile obrabljene in poškodovane robove.
Celoten postopek, ki je trajal več tednov, je bil izveden s poudarkom na ohranitvi načinov izdelave in izgleda časa, iz katerega izvirajo oblačila.
Sestre benediktinke so z besedami, ki v celoti delijo salezijanskega duha, sporočile, da so presrečne, ker so lahko opravile to nalogo in se ob koncu z upajočo prošnjo obrnile na don Boska: »Zaupamo mu naše poti in tudi danes sprejemamo njegovo povabilo, s katerim je v času kuge vabil mlade, naj se v vsem izročajo Božji previdnosti in Devici Mariji Pomočnici.«
Povzeto po ANS