Don Bosko je zvečer 18. junija 1861 pripovedoval naslednjo zgodbo, neke vrste sanje, kot je take pripovedi sicer imenoval.
Bilo je v noči od 14. na 15. tega meseca. Ko sem legel spat in komaj malo zadremal, sem začutil udarec po postelji, kakor če bi kdo z desko udaril po njej. Sedel sem in takoj pomislil na strelo, vendar nisem ničesar opazil. Prepričan, da sem sanjal in da ni bilo nič res, sem ponovno legel.
Toda kakor hitro se me je začel polaščati spanec, mi je drugi udarec prizadel ušesa in me stresel. Oprl sem se na zglavnik, vstal iz postelje, si ogledoval, pogledal pod posteljo, pod mizo in v vse kote sobe, pa nisem videl ničesar. Tedaj sem se izročil v Božje roke, se pokrižal z blagoslovljeno vodo in zopet legel v posteljo. Potem ko sem mislil na to in ono, sem zagledal, kar vam bom sedaj povedal.
Zdelo se mi je, da sem na prižnici v naši cerkvi in da bom začel pridigo. Fantje so sedeli na svojih mestih, me pozorno gledali in čakali, da bi začel govoriti. Toda jaz nisem vedel, kako naj začnem in o čem naj govorim. Naj sem si še tako prizadeval zbrati misli svojega spomina, mi je duh ostal prazen in pust. Tako sem ostal nekaj trenutkov ves zmeden in zastrašen, ker se mi kaj takega v vsem času, kar pridigam, nikdar ni zgodilo. In že sem zagledal, kako se je ta naša cerkev spremenila v veliko dolino. Skušal sem gledati zidove cerkve in videti fante, pa nisem videl nobenega več. Bil sem ves iz sebe od začudenja in si nisem mogel razložiti tako velike spremembe.
Kaj je vendar to? Še pred nekaj trenutki sem bil v cerkvi, na prižnici, sedaj pa sem v tej dolini! Ali sanjam? Kaj se vendar godi z menoj? Sklenil sem, da bom šel po dolini. Hodil sem že nekaj časa in iskal koga, ki bi mu lahko izrazil svoje začudenje in ga prosil za pojasnilo. Tedaj zagledam prelepo palačo z mnogimi balkoni in obširnimi terasami, kar je vse skupaj sestavljalo lepo enoto. Pred palačo se je raztezal trg. V enem njegovem kotu sem zagledal veliko število zbranih fantov. Stali so okrog neke gospe, ki je dala vsakemu en robec. Ko je vsak dobil svojega, se je postavil v vrsto na terasi ob ograji.
Tudi jaz sem se približal tisti gospe in slišal, kako je v trenutku, ko je izročala robec, izgovarjala tele besede: »Ne razgrni ga nikdar, kadar piha veter. Toda če te veter preseneti, ko si ga že razprostrl, se obrni na desno, nikdar na levo.«
Opazoval sem vse tiste fante, pa nisem nobenega prepoznal. Robci so bili razdeljeni in vsi fantje so se zbrali na terasi; stali so v dolgi vrsti, pokonci, ne da bi spregovorili besedo. Potem sem videl enega izmed fantov, kako je razgrnil svoj robec in kako so za njim drug za drugim storili isto. Robci so bili zelo veliki, umetelno pretkani z zlatom in z napisom čez vso površino: Kraljica vseh kreposti.
Tedaj je od severa, to je od leve, začel pihati lahen vetrič in se postopoma spremenil v močan veter. Nekateri izmed fantov so takoj zložili robec in se obrnili na desno stran, toda dobršen del jih je ostal nepremično z razprostrtim robcem.
Ko je veter postal že zelo močan in je oblak zagrnil vse nebo, je nastala nevihta, začelo se je bliskati in močno grmeti. Začela je padati toča, nato obilen dež in končno sneg. Fantom z razprostrtimi robci je toča le-te luknjala in presekala od enega konca do drugega. Tudi dež, se je zdelo, da ima bodice, ker je prav tako cefral robce. V kratkem času so bili robci preluknjani, uničeni in neuporabni.
To dogajanje me je močno osupnilo, saj si ga nisem znal razložiti. Še huje pa je bilo, da sem fante, ki jih prej nisem prepoznal, sedaj, ko sem se začel bližati, jasno spoznal. To so bili moji fantje iz oratorija. Ko sem bil še bližje, sem jih vprašal: »Kaj delaš tukaj? Si to res ti?«
»Seveda sem tukaj. Glejte, tu je še ta in oni.«
Stopil sem potem tja, kjer je tista Gospa delila robce. Tam je bilo še nekaj drugih moških, ki sem jih vprašal: »Kaj pomeni vse to?«
Tista Gospa se je obrnila k meni in mi odgovorila:
»Ali nisi videl, kaj je napisano na robcih?«
»Da, kraljica vseh čednosti.«
»Ali veš, zakaj?«
»Seveda vem.«
»Torej: tisti fantje so izpostavili čednost čistosti vetru skušnjav. Eni so se takoj, ko so se zavedeli, zbežali in skrili svoj robec. Drugi so, zajeti nenadoma, ko niso imeli več časa, robec skrili in se obrnili na desno. To so tisti, ki se v nevarnostih od sovražnika obrnejo h Gospodu. Drugi pa so z razprostrtim robcem bili izpostavljeni sili skušnjav in so grešili.«
Ob tem pogledu sem se užalostil in bi skoraj obupal, ker je bilo tako malo tistih, ki so ohranili lepo čednost. Zajokal sem, in ko sem se malo pomiril, vprašal: »Toda kako je to, da robcev ni preluknjala samo toča, temveč tudi dež in sneg? Ali te kapljice, te snežinke ne pomenijo mogoče malih grehov, se pravi odpustljivih grehov?«
»Toda ali ne veš, da v tem ni majhnih grehov? Vendar se ne žalosti, pridi pogledat.«
Eden izmed tistih moških pred balkonom je dal fantom znamenje z roko in zaklical: »Na desno!«
Skoraj vsi so se obrnili na desno. Nekateri pa se niso premaknili z mesta in so dopustili, da se je njihov robec popolnoma razcefral. Tedaj sem opazil, da se je robec tistih, ki so se obrnili na desno, zelo skrčil, bil ves zakrpan in zašit, vendar tako, da se ni videla nobena luknja, čeprav so bili v tako slabem stanju, da so bili pomilovanja vredni. Niso več bili lepo oblikovani. Nekateri so bili dolgi tri, drugi dve, tretji pa eno ped.
Tista Gospa pa je dejala: »To so tisti, ki so imeli nesrečo, da so izgubili lepo čednost, pa so vse popravili s spovedjo. Oni pa, ki se niso premaknili z mesta, spadajo med tiste, ki še naprej grešijo in bodo mogoče šli v pogubljenje.«
Na koncu mi je dejala: »Nikomur nič ne reci, samo opominjaj.«
Biografski spomini sv. Janeza Boska, VI, 614-616
