Papež Frančišek je za prvo etapo svojega 45. apostolskega potovanja, najdaljšega v svojem pontifikatu, izbral Indonezijo, državo, v kateri so že več kot trideset let navzoči salezijanci. Don Boskovi sinovi so dejavni z različnimi ustanovami in poslanstvom v službi mladih – kot je hotel don Bosko – še posebej najrevnejših in najbolj potrebnih.
Indonezija je država v jugovzhodni Aziji, ki leži med Indijskim in Tihim oceanom. Je največja arhipelaška država na svetu, sestavljena iz več kot 17.000 otokov, od katerih so mnogi še vedno nenaseljeni, medtem ko so večji otoki – Java, Borneo, Papua, Sumatra in Celebes – dom večine prebivalstva.
Prvi Evropejci, portugalski trgovci, so na otočje Maluku prispeli leta 1512 v iskanju muškatnega oreščka, nageljnovih žbic in popra. Leta 1602 so se na otokih naselili nizozemski trgovci in ostali do osamosvojitve Indonezije leta 1945.
Indonezija je etnično raznolika država s približno 1.300 različnimi domorodnimi etničnimi skupinami. Vlada uradno priznava samo šest veroizpovedi: islam, protestantizem, katolištvo, hinduizem, budizem in konfucianizem. Od približno 275 milijonov prebivalcev je 86,7 % muslimanov (kar jo uvršča med države z največjim številom muslimanov na svetu) in 10,7 % kristjanov (7,6 % protestantov; 3,12 % katoličanov). V Indoneziji tako živi približno 8,3 milijona katoličanov v 39 škofijah.
Salezijanci so v glavno mesto Indonezije Džakarto prispeli leta 1985. Živeli so v majhni najeti hiši nasproti mošeje. Prvi ravnatelj skupnosti je bil salezijanec José Carbonell Llopes. Takratna salezijanska navzočnost v Indoneziji ni bila namenjena kakšnemu posebnemu poslanstvu, temveč je predstavljala okno za vstop salezijanskih misijonarjev na Vzhodni Timor, ki je bil takrat še pod nadzorom indonezijske vlade.
A ko so don Boskovi sinovi prišli v Džakarto, so začele prihajati številne prošnje za pomoč. Bližnji tehnični zavod, ki so ga vodili jezuiti, je salezijance prosil, da bi mesečno obhajali sveto mašo in katoliškim študentom podelili zakrament svete spovedi. V tem obdobju so se začeli rojevati domači salezijanski poklici.
Skoraj 15 let sta bila pozornost salezijanskega poslanstva in razvoj osredotočena na Vzhodni Timor. Šele leta 1999, ko je indonezijska vojska zapustila Vzhodni Timor, so salezijanci začeli razvijati salezijansko pastoralno delo v Indoneziji. Po dolgih letih, ko je bila ustanovljena salezijanska vizitatorija Indonezija-Vzhodni Timor, so salezijanci leta 2018 ustanovili samostojno vizitatorijo Indonezija, posvečena sv. Alojziju Versigliji.
Danes indonezijsko vizitatorijo sestavlja osem salezijanskih skupnosti, ki se razprostirajo na samo treh otokih: Blitar, Purwodadi, Surabaya, Tigaraksa in dva centra v prestolnici Jakarta Sunter in Jakarta Wisma, vse na otoku Java; skupnost v Sumbi na istoimenskem otoku; ter skupnost Labuan Bajo na otoku Flores, s pretežno katoliškim prebivalstvom, odprto leta 2022 na pobudo 10. don Boskovega naslednika kardinala Ángela Fernándeza Artimeja.
Indonezijsko salezijansko vizitatorijo danes sestavlja 59 salezijancev in je poslala več svojih sinov kot misijonarje v različne države, kot so Ekvador, Brazilija, Mongolija, Nizozemska, Paragvaj in Papua Nova Gvineja.
Ena od posebnosti salezijanskega poslanstva v Indoneziji je strokovno usposabljanje. Salezijanski centri nudijo tečaje angleščine, informatike, vzdrževanja vozil, mehanike, mizarstva, varjenja, upravljanja električnih sistemov in druge tehnične smeri, ki mladim pomagajo dostojno vstopiti v svet dela. Ti centri so razvili tudi dobro sodelovanje z lokalnimi industrijami in podjetji.
Salezijanci so znani po svojem delu z mladimi in po preventivnem sistemu, ki ga prakticirajo v šolah, centrih za poklicno usposabljanje, dijaških domovih in v vseh svojih dejavnostih. »Kamor koli gremo, srečujemo veliko mladih, zapuščenih in ubogih,« je pred časom za Salezijanski vestnik dejal domači salezijanec Andre Delimarta (danes je misijonar v Maleziji, op. ur.). »Ti mladi zelo potrebujejo pomoč, ne le vzgojno in duhovno, ampak tudi ekonomsko. Mnogi od njih prihajajo iz revnih družin kmetov, katerih preživetje je odvisno od naravnih razmer. Dijaki v Sumbi na primer izobraževalne tečaje plačajo s semeni ali kozami, prašiči in kokošmi.«
Navzočnost salezijancev v Indoneziji, ki delujejo v večverskem in krščansko manjšinskem okolju, je sama po sebi popolno zmagoslavje namena njihove navzočnost: delati za dobro mladih, ne glede na to, katero vero izpovedujejo.
Prihodnost don Boskovih sinov v Indoneziji se danes zdi svetla: ljudje in krajevna Cerkev cenijo salezijance, njihovo poslanstvo vključuje ne le za tehnično usposabljanje, ampak tudi mladinsko pastoralo v župnijah, oznanjevanje na srečanjih za mlade; organizirajo dejavnosti in seminarje, da ne omenjamo številnih škofov, ki čakajo don Boskove sinove, da bi prišli pomagat mladim v njihove škofije.
Med spodbudnimi dejavniki so še nizka povprečna starost indonezijskih salezijancev in navzočnost salezijanske družine, ki počasi raste. Dejavni so že salezijanci sotrudniki, hčere Marije Pomočnice in na stotine bivših gojencev iz različnih centrov za strokovno izobraževanje ter člani Združenja Marije Pomočnice.
ANS