30. septembra 2024 mineva 25 let od smrti Božjega služabnika Andreja Majcna. V tem duhu je salezijanska družina obeležila 100. obletnico postvitve cerkve Marije Pomočnice, mladi so pripravili dramsko igro o njegovem življenju in delu, spoznali so ga mladi, zbrani na Animatlonu, v zaključni fazi so dokumenti, potrebni za vatikanske postopke priznanja njegove svetosti. Vse to priča o živosti njegove svetosti tudi danes.
Dragi mladi, najprej bi vam rad povedala, da vas ima Andrej Majcen zelo rad: za vas je posvetil svoje življenje Bogu kot salezijanec, duhovnik, misijonar. Biti salezijanec ne pomeni le darovati svoje življenje Bogu, pomeni darovati svoje življenje za mlade. Brez mladih Andrej torej ne bi bil salezijanec, duhovnik, misijonar. Za mlade je sprejemal zahtevne odločitve, pogoje revščine, stiske, skrbi, da bi ‘njegovi fantje’ našli streho nad glavo, krožnik hrane, ki bi jim napolnila želodec, in luč, ki bi jih vodila skozi bivanje. Prvo sporočilo je torej, da vas ima Andrej rad in posreduje za vas!
Andrej je zaupal, da imajo drugi morda nekaj odgovorov na njegova vprašanja in da v njihovih predlogih ni želje, da bi ga nadomestili, temveč da bi ga usmerili na pot, ki ji bo nato sledil v svoji svobodi in z lastnimi nogami.
Andrej je bil mladenič, ki je znal poslušati. Rojen leta 1904, med prvo svetovno vojno še otrok, bolan in reven, zaznamovan s smrtjo mlajšega brata, je Andrej v srcu hranil velike želje in predvsem številna vprašanja: bil je odprt za življenje in je želel razumeti, zakaj si zasluži, da ga živi. Vprašanj ni nikoli podcenjeval in vedno je bil zavezan iskanju odgovorov, tudi v okoljih, ki niso bila njegova, brez zaprtosti in predsodkov. Hkrati je bil Andrej ubogljiv: pozoren je bil na to, kar so ga spraševali in mu govorili mama, oče, vzgojitelji … Andrej je zaupal, da imajo drugi morda nekaj odgovorov na njegova vprašanja in da v njihovih predlogih ni želje, da bi ga nadomestili, temveč da bi ga usmerili na pot, ki ji bo nato sledil v svoji svobodi in z lastnimi nogami.
Oče mu je na primer svetoval, naj bo vedno dober do vseh in da mu tega ne bo nikoli žal. Delal je na sodišču, ukvarjal se je z zapuščinskimi zadevami, z mnogimi težkimi stvarmi, kjer se ljudje pogosto prepirajo in so užaljene tudi najbolj svete vezi. Andrej se je od očeta naučil biti dober, prinašati mir, spravljati napetosti, ne obsojati, živeti v svetu (s svojimi napetostmi in protislovji) kot pravičen človek. Andrej je očeta poslušal in mu zaupal.
Njegova mati je bila velika molivka (Andrej jo je imel za najboljšo vernico na svetu in zaupal, da niti kot redovnik ni dosegel njene predanosti). V najstniških letih, ko bi se lahko izgubil v stiku z idejami in ideologijami, ga je prosila, naj gre vsak dan za nekaj trenutkov v cerkev. Nič posebnega ali predolgega: »Ko greš v šolo, ne pozabi za trenutek vstopiti v frančiškansko cerkev. Lahko vstopiš skozi ena vrata in izstopiš skozi druga; s sveto vodo narediš znamenje križa, zmoliš kratko molitev in se zaupaš Mariji.« Andrej je mamo ubogal in vsak dan prihajal pozdravit Marijo v cerkev, čeprav so ga ‘tam zunaj’ čakali številni tovariši in živahne debate. Andrej je poslušal in zaupal materi ter odkril, da so v njej korenine mnogih stvari, da obstaja vez z Marijo, ki ga bo spremljala za vedno. Prav te majhne kapljice v nas kopljejo velike globine, skoraj ne da bi se tega zavedali!
Profesor ga je povabil v knjižnico, kjer je našel knjigo aforizmov Tomáša Garrigueja Masaryka, politika, vladnega človeka, danes bi rekli ‘laika’. Andrej je knjigo prebral in ta je postala odločilna za njegovo rast. Odkril je, kaj pomeni delati na sebi, oblikovati značaj, predanost. Andrej je poslušal nasvete in prisluhnil Masaryku, pri čemer se ni pustil preveč vplivati njegovemu ‘kurikulumu’, ampak je videl dobro tudi v človeku, ki je bil daleč od katoliškega načina razmišljanja. Odkril je, da obstajajo univerzalne človeške vrednote in da obstaja razsežnost predanosti in truda, ki je ‘skupen’ vsem.
Andrej je prisluhnil poklicnemu predlogu, se med molitvijo na kolenih soočil s težkim bojem in se odločil, da bo zaprosil za sprejem v noviciat: ni se prepustil minevanju časa, ampak je resno premislil, molil in rekel da.
Mladi Majcen, učitelj pri salezijancih na Radni, je končno prisluhnil tistim, ki so mu – na različne načine – prižgali idejo o možni posvetitvi. Razlogov, zakaj bi se Andrej lahko umaknil, je bilo veliko: naložba družine v njegovo izobrazbo; delo, ki ga je našel le nekaj mesecev prej; zapustiti bi moral vse in se izpostaviti popolni negotovosti, če mu ne bi uspelo … V tistem trenutku je bil mladenič, ki je gledal v prihodnost in o tem predlogu ni razmišljal. Hkrati je iskal nekaj drugega in več ter kot človek in kot učitelj spoznal, da salezijanci ne le učijo, ampak usmerjajo k Jezusu, Učitelju življenja. Don Boskova pedagogika je bila zanj tisti ‘delček’, ki mu je manjkal. Andrej je prisluhnil poklicnemu predlogu, se med molitvijo na kolenih soočil s težkim bojem in se odločil, da bo zaprosil za sprejem v noviciat: ni se prepustil minevanju časa, ampak je resno premislil, molil in rekel da. Ni zamudil priložnosti, ni dopustil, da bi primeren trenutek minil … Poslušal je, zaupal, se odločil za privolitev in malo vedel, s čim se bo soočal.
Dragi mladi, vsi pogosto mislimo, da imamo v svojem življenju prav, da imamo v rokah ključe do njegove skrivnosti. Včasih pa so prav drugi tisti, ki nas povabijo, da vzravnamo svoj pogled, naravnamo ušesa in srce, in nam pokažejo poti, po katerih se sami nikoli ne bi odpravili. Če so ti ljudje dobri in nam želijo dobro, je pomembno, da jih ubogamo: v tem je skrivnost sreče. Majcen je zaupal, ni zapravljal let, ni zapravljal življenja … Rekel je da. Pravočasna odločitev je bila tudi ena od skrivnosti, ki jih je priporočal don Bosko.
Tretja stvar, ki bi vam jo želim položiti na srce, je, da se je Andrej Majcen pustil presenetiti. Vedno je bil vesel presenečenj, predlogov in sprememb: na primer srečanje s salezijanci, nato srečanje z misijonarjem, zaradi katerega je gorel od želje, da bi se lahko v daljnih deželah použil za druge. Srečal se je tudi z ne preveč prijetnimi presenečenji: na Kitajskem ga je dohitel komunizem in so ga izgnali; odšel je v Severni Vietnam in tudi tam komunizem dela škodo; preženejo ga, odide v Južni Vietnam; toda komunizem doseže tudi to območje in spet ga izženejo (videti je kot akcijski film, z dolgim pregonom ob zavijanju siren!). Vrne se domov, v ljubljeno Slovenijo, kjer se medtem vzpostavi komunistični režim in preganjanje Cerkve. Kaj je to? Šala? Andrej se ni pritoževal! Desetletja je živel v državah v vojni ali v ogroženih razmerah, med preganjanji, izrednimi razmerami, izgubo … Več kot dvajset let je odhajal k večernemu počitku, medtem ko so za oknom, nedaleč stran, streljali … Drugič je jokal … Čeprav je imel odgovorne položaje in na skrbi rešiti toliko življenj, je bil skoraj vedno miren, s čudovitim nasmehom, s toliko veselja in ljubezni v srcu. Kako mu je to uspelo?
Svojega srca ni navezoval na zunanje dogodke, na reči, na to, česar ni mogoče nadzorovati, ali vztrajal v ‘svojih’ načrtih (»tako mora biti, ker sem se tako odločil« – ko »ni tako«, se znajdeš v krizi). Svoje srce je položil v Boga, salezijansko družbo in svoje drage mlade. Takrat je bil resnično svoboden. Svet se je lahko zrušil, a korenine so bile varne. Korenine so bile v odnosih, v dobrem načinu izgorevanja sebe za druge; temelj je bil v nečem, kar ne mine.
Tolikokrat se zgodi, da je dovolj, da se premakne ena sama malenkost, in že smo jezni, ker ni v skladu z našimi potrebami, željami, načrti ali pričakovanji. Andrej Majcen pa mi pravi, nam pravi: »Bodi svoboden!«, »Zaupaj svoje srce tistim, ki ga ne bodo ukradli ali poškodovali«, »Gradi na nečem, kar bo ostalo za vedno!«, »Potem boš srečen, tudi če ti bodo vse vzeli, in vedno boš imel vse«.
Svojega srca ni navezoval na zunanje dogodke, na reči, na to, česar ni mogoče nadzorovati, ali vztrajal v ‘svojih’ načrtih. Svoje srce je položil v Boga, salezijansko družbo in svoje drage mlade. Takrat je bil resnično svoboden.
Četrta stvar, ki bi jo rada delila, je, da je Andrej Majcen dobro opravljal izpraševanje vesti. Vsak dan se je preverjal, kje je naredil dobro, manj dobro ali slabo. Ko je imel priložnost (npr. ko v bližini njegovega doma niso padale bombe ali so bili vojaki daleč …), je vzel zvezek, si zapisoval vprašanja, razmišljal o Božji besedi, preverjal, ali jo je udejanjil … Postavljal si je vprašanja.
Danes živimo v družbi, ki daje velik pomen zunanjosti: tudi to je dar (npr. skrb za sebe, spodobno oblačenje, lepo predstavljanje), vendar to ni vse. Potopiti se moramo vase, se poglobiti, morda tudi s pomočjo drugega …
Andrej si je vedno upal pogledati v obraz, preveriti svoje srce in vest ter prositi za odpuščanje. Pri tem je naletel na nekatere lastne neprivlačne vidike, ki jih je bilo treba predelati in zaupati: vendar je videl tudi toliko dobrega, lepote, čistosti, ljubezni, ki bi sicer ostali »zunaj dosega«.
Andrej si je vedno upal pogledati v obraz, preveriti svoje srce in vest ter prositi za odpuščanje.
Velikokrat je potrebnega več poguma, da odpotujemo sami vase, kot da gremo na drugi konec sveta! Andrej Majcen je opravil obe potovanji: iz Slovenije je odpotoval na Daljni vzhod, a najzahtevnejša pot je vse do konca potekala v njegovem srcu.
Avguštin, mladenič, ki je iskal resnico na toliko načinov, preden jo je srečal v Jezusovi osebi v sebi, pravi: »Noli foras ire, redi in te ipsum, in interiore homini habitat veritas« (Ne hodi ven, vrni se vase, resnica prebiva v človekovi notranjosti«).
Zaključujem s kratko mislijo v latinščini, jeziku, ki je bil našemu Andreju zelo blizu in je bil povezan z njegovim poklicnim razločevanjem. Ampak to bi bila, vsaj za zdaj, čisto druga zgodba!
S hvaležnostjo, Lodovica iz Italije
