V korak z mladimi.

+ Franc Drobnič SDB

V nedeljo, 3. januarja 2021,
na praznik Jezusovega imena,
je na Trsteniku v Gospodu zaspal sobrat

salezijanec duhovnik
Franc Drobnič (86).

– – – – – – – – – – – – –

Gospod, daj mu večni mir in pokoj
in večna Luč naj mu sveti. Naj počiva v miru.

Marko Košnik, inšpektor
Ljubljana, 3. januarja 2021

– – – – – – – – – – – – –

Franc Drobnič SDB
Rojen: 23.03.1934, Malence, župnija Kostanjevica na Krki
1. redovne zaobljube: 08.09.1968
Duhovniško posvečenje: 06.07.1975
Umrl: Trstenik, 03.01.2021
Pokopan: Želimlje, 07.01.2021

– – – – – – – – – – – – –

7. januarja 2021 smo se poslovili od pokojnega salezijanskega duhovnika Franca Drobniča. Sveto mašo in pogreb na želimeljskem pokopališču je zaradi epidemije koronavirusa v družinskem krogu vodil metropolit in ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore. Inšpektor Marko Košnik je namesto pridige opisal življenjsko in duhovno pot rajnega sobrata.

»Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima rajši sina ali hčer kakor mene, ni mene vreden. Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« (Mt 10,37-39)

Dragi sobrat Franc!

V tvoji gmajni so zopet sekali. Sedaj so posekali zadnje drevo. Mnogo jih je padlo pred tem. Sedaj se je nagnilo tvoje. Velikokrat si namreč dejal ob smrti svojih prijateljev in vrstnikov, da sekajo v tvojem gozdu. Dal si nam vedeti, da boš kmalu tudi ti na vrsti. Na jutro svojega odhoda, ko se je tvoje drevo življenja nežno in brez hrupa nagibalo k zemlji, kakor se nagne zlomljena travnata bilka, si dejal: »Ko bi me le tisti zgoraj že enkrat poklical k sebi, saj so moje telesne moči že povsem pošle, ne zmorem več, saj ne da ne bi maral živeti, v tako krhki posodi se tudi duša ne počuti najboljše.« (JZ)

Nazadnje sva se videla na god sv. Štefana, ko si mi še zadnjič podelil sveto odvezo. Našel sem te v kapeli in takrat si mi ponovno zaupal svojo posmrtno željo. Nisi mi zameril, ker sem te poslal na Trstenik. Rekel pa si, da si sprejel ta zadnji križ z upanjem na večno plačilo: »Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden« (Mt 10,38).
Pri sebi imam tvojo spovedno štolo, ki me spominja na tvoj svetniški zgled salezijanca, duhovnika, spovednika in prijatelja. Pri pogrebni maši nas je zbranih le peščica sobratov, sorodnikov in drugih … Bilo bi jih na stotine. Mi pa smo sedaj duhovno malo izgubljeni, saj si bil naš zaupni spovednik, duhovni oče in tolažnik. Božja beseda, ki nas krepi ob našem slovesu na tvoji zadnji poti, odstira tvoj življenjski cilj: »Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel« (Mt 10,39).

Spoštovani g. nadškof Zore, dragi sobratje! Dragi brat Stanko, draga nečakinja Tanja in nečaki Marjan, Matej in Miro!

Poslavljamo se od zemeljske in telesne podobe ter dobrosrčne navzočnosti našega sobrata salezijanca duhovnika Franca Drobniča. Pred nas vstaja nova odrešena podoba in njegov zgled slovenskega Janeza Vianneya, ki je s svojo enkratnostjo upodobil držo otroške preprosti, neutrudne gorečnosti in dobrote usmiljenega Samarijana.

ŽIVLJENJSKA POT

Franc Drobnič je bil rojen v 23. marca 1934 v vasi Malence (št. 8), ki spada pod župnijo Kostanjevica na Krki. Po navadi tistega časa sta ga oče Alojzij in mati Ana (roj. Jordan) še istega dne nesla h krstu. Kot se je sam rad pošalil in tak je bil njegov značaj – zato mi ne zamerite – je večkrat dejal, ga niso krstili samo z vodo, ampak so ga skopali tudi v cvičku in mu s tem okrepili njegovo šibko telesce in zdravstveno stanje. Kakor se je rodil, tako je živel: kot vesel Božji otrok, od nog do glave Dolenjec. Leto za njim se je staršema rodil še drugi sin in Francev edini brat Stanko (3. 4. 1935), ki vse do danes živi na domačiji.

Družina je močno čutila vihro 2. svetovne vojne. Vas Malence na levem bregu reke Krke je spadala pod nemško okupacijo, desni breg reke Krke in otok z mestom pa sta bila pod italijansko okupacijo. Nemci so izvajali čiščenje ozemlja in so vse pošiljali v izgnanstvo. Ker je bila Drobničeva družina pravočasno opozorjena, so se na hitro preselili k sorodnikom čez reko Krko na italijansko stran. Tam so preživeli vsa leta vojne in se po njej vrnili na oropan in delno porušen dom, ki so ga počasi obnavljali. Oče je preživljal družino z manjšo kmetijo, mama pa je bila šivilja.

Franc je obiskoval župnijsko cerkev in že v osnovi šoli občutil nek notranji glas in željo, da je postal ministrant. Prvi zametki duhovnega poklica. Šest let je namreč služil oltarju kot ministrant in tako vzljubil sveta opravila, posebno pa daritev sv. maše. Pri dvanajstih (1946) je prejel zakrament sv. birme. V Kostanjevici na Krki je naredil štiri leta osnovne šole in tri leta višje ljudske šole in sicer med leti 1941 in 1947. Ker v kraju ni bilo šole, je želja po učenju zamrla. Vmes se je v domačem kraju izučil kleparske obrti, v kateri ni nikdar občutil pravega veselja. Obiskoval je šolo za vajence v Celju in Štorah in razne izobraževalne tečaje v domačem kraju. Učil ga je strogi vajeniški mojster, ki mu je dal življenjski nasvet: »Hočem te napraviti poslušnega, delovnega in vztrajnega, ker življenje je pot trpljenja« V letih 1954-’55-’56 je odslužil vojaško obveznost.

Že v tem času je zopet začel misliti na študij in nek notranji glas – na duhovniški poklic. V Marijinem letu 1958 mu je Bog na pot poslal duhovnega voditelja, ki mu je bil v veliko oporo in duhovno uteho, p. Emanuela Karabegoviča iz samostana Pleterje: »Tebe kliče Bog. Za odločitev duhovništva je treba veliko moliti, biti pripravljen na preizkušnje, katere pošilja Bog«. Bil je zaposlen kot avio-klepar pri vojnem podjetju na aerodromu v Cerkljah ob Krki. Leta 1959 je dobil odpoved in želel vstopiti k salezijancem, vendar je zaradi pomoči domačim ostal doma in se na novo zaposlil pri novem kleparskem podjetju. Zato je aprila 1960 je opravil Mojstrski izpit iz obrti kleparski mojster. V naslednjih letih, ko jih je štel že 28, je osnovnošolski izobrazbi dodal še osmi razred in jo tako zaključil. Obiskoval je tudi večerno gimnazijo. 15 let med delavstvom je bilo čas velikih preizkušnjah in nerazumevanja. Iskal je tolažbe v molitvi. Bil je zapisan domu. Potem pa premik.

Leta 1965 se je poročil brat Stanko (krojač), ki je ostal doma in po dogovoru poskrbel za starše. Ta izpolnjeni pogoj mu da poguma, da je v avgustu prosil za vstop v Salezijanski zavod na Reki. Študij mu je povzročal glavobole, toda želja za ciljem po duhovništvu in tudi močna podpora predstojnikov mu je vlivala voljo. Ravnatelj gimnazije mu je v najkritičnejšem trenutku dejal: »Ne želi biti velikonočna sveča, ki gori na oltarju za velike praznike. Bodi mala sveča, ki izgoreva vsak dan pri sveti maši. Kolikor zmoreš, zmoreš. Pojdi pred Marijin oltar in pred tabernakelj ter nadaljuj svojo odločitev…«.

Po teh notranjih preizkušnjah je bil sprejet v noviciat. Krasila ga je globoka pobožnost, vedrina, ustrežljivost, skromnost, ponižnost, pa tudi marljivost, praktičnost in ljubezen do poklica. Prve redovne zaobljube je izpovedal na praznik Marijinega rojstva leta 1968. Po noviciatu je nadaljeval študij teologije na Teološki Fakulteti v Ljubljani. Zopet veliko težav s študijem, pa še več zaupanja.

Januarja 1975 ga je v Ljubljani v diakona posvetil nadškof Pogačnik. Prišel je dolgo pričakovani dan duhovniške posvetitve in nove maše. V mašnika ga je posvetil škof Lenič na Slinovcah v cerkvi Marije, Matere dobrega sveta. To je bil velik praznik za domačo župniji in domačo hišo. Praznično kosilo je bilo na domu pod kozolcem. Krasil ga je napis: »Kadar sin zapusti svoje starše in se posveti duhovniškemu poklicu, zasede Jezus njegovo mesto v družini« (sv. Janez Bosko).

Njegova redovniška pot ga je vodila pa naslednjih postajah. Prvo leto duhovništva je bil kaplan na Kodeljevem (1975/76), tri leta je bil vzgojitelj v Modestovem domu v Celovecu na Koroškem (1976-’80), kamor se je pozneje (85-86) zopet vrnil za eno leto, vmes pa je bil spovednik v Želimljah (’80-’82) in nato kaplan v Boštanju (’83-’85). Nato se je začelo eno najlepših obdobij njegovega pastoralnega dela, ko je bil imenovan za župnika v Želimljah. Po petnajstih letih župnikovanja je bil postavljen za duhovnega pomočnika in spovednika na Rakovnik. Oktobra 2019 pa je bil zaradi oslabelosti in starostnih tegob poslan na Trstenik.
Ko se je zaključevala božična osmina, ko so bila napisana, poslana in izrečna vsa voščila, ko je voščil vsem svojim domačim in prijateljem, ko se je v kljub utrujenosti od sobratov poslovil še pri kosilu, je njegovo srce zastalo in je zaspal kakor v naročju svoje matere. Svojo dušo je izročil v naročje Matere Marije 3. januarja 2021 ob 13.30.

DUHOVNA PODOBA

Marijin sin. Vsak duhovnik je Marijin sin. Franc pa še posebej. Svojo 40. obletnico duhovništva in 50. obletnico redovništva je obhajal v cerkvi na Slinovcah na praznik Marijinega vnebovzetja v letu 2015. Ta jubilej je obhajal v zavesti, da zlate maše ne bo dočakal. Takrat je izrekel svojo zahvalo Mariji, Materi dobrega sveta. Takole je povedal pri pridigi: »Slinovce so zame svet kraj. V to sem globoko prepričan. (…) V vojnem času so leta 1944 nemška letala želela porušiti to cerkev. Večja bomba je prebila obok cerkve in padla v sredino cerkve, vendar ni eksplodirala, da bi porušila cerkev. Marija je želela ostati med nami! Kot odrasel fant sem pogostoma hodil sam pred ta oltar. Čutil sem potrebo, da mi Marija svetuje na zemeljski poti. Osem let zaporedoma sem novo leto dočakal tukaj pred Marijinim oltarjem v molitvi. Deveto leto sem bil pred Marijinim oltarjem na Reki na Hrvaškem v zavodu salezijancev …«. Ostal je povezan z domačim krajem in z družino svojega brata. Njegova ljubezen do doma in domače župnije je bila izredna. Vsako leto dokler je mogel, je po prazniku Marijinega vnebovzetja nadomeščal domačega župnika in izkoristil čas za številna srečanja s svojimi prijatelji in nekdanjimi sodelavci.

Don Boskov sin. Francova navzočnost je prinašala vedrino. Bil je namreč salezijanec. Svoj duhovni poklic je živel tako, da je vsem in povsod prinašal veselje in upanje. Opazil je, da pogosto povsod primanjkuje veselja, zato je imel vedno polno malho vicev. Nismo poklicani, da bi izvrševali herojska dejanja, tudi ne, da bi izrekali visoko zveneče besede, ampak da bi pričevali o »Veselju«. In Franc je prinesel vedrino in pričeval ne o plehkem veseljačenju ampak: »O veselju, ki izvira iz gotovosti, se čutimo ljubljene. Iz zaupanja, da smo rešeni … Žalost in strah morata dati prostor veselju. Veselite se … Radujte se … Uživajte veselje … pravi prerok (Iz 66,10)« (nagovor F. Drobnič, Slinovce, 15. 8. 2015). Ohranjal je otroško srce in se znal približati tudi otrokom in mladim. Pri tem so mu pomagali don Boskovi triki s skritimi sladkarijami v roki.

Slovenski Janez Vianney. V prošnji za večne zaobljub iskreno zapiše: »Dobro se zavedam, da so moje umske sposobnosti na zelo nizki stopnji. Zaupam v Božjo pomoč, Marijo dobrega sveta in svojega zaščitnika sv. Janeza Vianneya, da bi postal le orodje v Božjih rokah (24. 5. 1971). Pred novo maše zapiše v svoj dnevnik: »Napel sem vso silo v študiju, toda več sem zaupal v Boga kot v svoj uspeh. Na Golovcu sem glasno ponavljal latinsko spovedno formulo. Zmolil sem rožni venec za duše v vicah. Na izpitu se je latinska formula ustavila in ni šlo. Profesor me je poslal za pol ure ven ponavljat formulo. Molil sem in ponavljal in uspel z Božjo pomočjo. Sobratje so mi doma ploskali« (dnevnik, F. Drobnič, 17. 2. 1975). Bog ga je napravil za svoje orodje usmiljenja. V svetem letu 2000 je postal spovednik na Rakovniku. Njegova spovednica je postala izvir Božjega usmiljenja, kamor so se zatekali sobratje, duhovniki, prijatelji, bolniki, otroci, mladi, fantje in dekleta, možje in žene, dedki in babice. Postala je kraj njegovega poslanstva. Njegov papež je bil papež Frančišek, ki je razglasil izredno leto usmiljenja (2015). Bil je razumevajoč kot oče, iskren, preprost in jasen, uravnotežen svetovalec med naravo in milostjo. Krasila ga je kmečka pamet, ljudska modrost in vsakdanja izkušnja življenja. S svojo izkušnjo in spontanim bratskim pogovorom je prenekateremu sobratu oblikoval duhovno zorenje v Salezijanski družbi.

Zlati duhovnik. Bil je ljudski duhovnik, obdan z dobrimi in plemenitimi ljudmi. Cele množice bi se sedaj rade poslovile od njega, kajti prirastel se jim je k srcu zaradi svoje gorečnosti za njihove duše, skromne in ponižne drže, kmečke modrosti in dolenjske gostoljubnosti, ki ni pustila nobenega, da bi odšel od njega žejen na duši in telesu. Neverjetna je bila njegova pozornost, marljivost in ustvarjalnosti pri pisanju voščil za godove, rojstne dneve, praznike, obletnice in jubileje. Pisal je v imenu sobratov, pisal je v svojem lastnem imenu. Njegove misli zapisane lastnoročno z lepo pisavo so segle v srce, razveselile in nas opomnile, kaj pomeni osebni odnos in zvestoba v prijateljstvu. Pogled v zadnji zvezek kamor je beležil vsako poslano pošto (datum, namen, priloga) samo od februarja 2020 naprej, dobesedno šokira. Koliko naslovov, koliko prelitega črnila, koliko iskrivih misli, koliko pozornosti! Zlato bogastvo prijateljstva, ki ga je shranil v naša srca. Pošiljal je misli, podobice, fotografije. Koga izmed nas ni razveselil s svojim pisanjem? O, ko bi mu znali vrniti vsaj z mislijo nanj in hvaležnostjo!

Bolniški Samarijan. Njegova molitev je predirala nebesa. Vodila ga je predvsem dobrota do bližnjega. Kjer je bil on v hiši, kapela ni nikoli samevala. Še posebej zvečer je ves utrujen molil v stoje, da ne bi zadremal. Zadnje leto je premolil še več. Rožni venec ga je spremljal v cerkev in nazaj, mimo bloka, na kolesu ali peš. V aktovki je nosil Najsvetejše za svoje bolnike na Galjevici, na Peruzzijevi, Ižanski, Dolenjski, v Klinični center in duhovniški dom. Bil je neumoren. Šel je večkrat na dan – če je bilo potrebno, dan za dnem, teden za tednom, mesec za mesecem, leto za letom. Bolniki, tolažbe in bližine potrebni ljudje so se lahko zanesli nanj. Ni jih razočaral. Ker ni imel izpita, je postal legenda na kolesu, doživel tudi nesrečo in več padcev, pa ni odnehal vse tako do zadnjega, dokler njegov meh in črpalka nista začela škripati in se pritoževati od utrujenosti in starosti. Telefon je zvonil, on pa ni zmogel več. Nato pa še pokorščina, ki je na križ pribila vse, kar mu je še ostalo. Vse je za kar je živel, je položil na križ.

Spoštovani!

Naš sobrat Franc, Gospodov izvoljenec, je znal prositi odpuščanja in bil človek, ki je vsako dobroto povrnil tisočkrat z mnogimi pozornostmi. V življenju smo mu ostali dolžniki. Toda zgled njegovega salezijanskega in duhovniškega življenja nas vabi naprej v nebesa. Franc je večkrat v spovednici ponavljal: »Življenje ni ležalna blazina, ampak frontno stanje!« In še: »Bog je ljubezen. Poslal je svojega Sina Jezusa Kristusa, da nas je preko trpljenja na križu s svojim vstajenjem odrešil. Kristus je na velikonočno jutro zaklical: Aleluja, vstal sem, vstali boste tudi vi, aleluja! Za kristjana je življenje potovanje za vstalim Kristusom v drugo življenje. V tem je veličina krščanske vere in smisel našega življenja, naj osmislimo vrednoto tega življenja, ki se nadaljuje v večnosti« (nagovor F. Drobnič, Slinovce, 15. 8. 2015).
Ob letošnjih božičnih praznikih je svojim bližnjim in prijateljem napisal svoje zadnje praznično voščilo. Ročno jih je napisal preko 90. Kdo ga ni dobil! Številnim je voščil po telefonu ter jim zaželel srečno novo leto in jim podelil blagoslov. Do zadnjega diha je tako razdajal svojo dobrodušnost in Božjo nežnost.

V imenu domače družine, v svojem imenu, v imenu vseh sobratov in tisočev tvojih dolžnikov:
Hvala dobremu Bogu in Božji Materi Mariji za njegov duhovniški in redovniški poklic.
Hvala duhovniku Francu za vse molitve in zgled, ki nam ga je dajal.
Hvala, Franc, za vse darove in voščila, ki si nam jih namenjal v vseh teh letih.
Hvala sobratom salezijancem, ki so lepo skrbeli zanj tudi v mesecih, ko se je tiho poslavljal.
Dragi Franc, srečali se bomo na gostiji s sočnimi jedmi, gostiji z žlahtnimi vini. Tisti dan bomo skupaj rekli: »Glejte to je naš Bog, čakali smo ga in nas je odrešil, radujmo in veselimo se« (Iz 25,9).

– – – – – – – – – – – – –

Izraze sožalja in spominov na pokojnega Franca so zapisali tudi nekateri sobratje.

+Peter Štumpf SDB, soboški škof
Odhod v hišo nebeškega Očeta našega sobrata, duhovnika Franca Drobniča pomeni vztrajno in pričevalno pot vere, ki je dolga življenjska leta potekala od obrtniškega do salezijanskega ter duhovniškega poklica. Ta pot je bila za vse nas prijetno presenečenje človeške vedrine in duhovne poglobljenosti, na kateri smo lahko občudovali in se tudi veselili našega sobrata Franca. Mnogi smo na tej poti bili deležni obilja blagoslova in pomoči zaradi molitve, duhovnega spremljanja in spovedne odveze, ki nam jo je dobri Bog milostno naklanjal po duhovniku Francu. Ob njegovi smrti lahko v duši občutimo, da je tudi tokrat salezijanska družina doživela zmagoslavje. Verujemo namreč in upamo, da je v večnosti Marija Pomočnica k don Boskovi rajski mizi že pospremila novega člana, vrednega blažene večnosti.

Gospod Francu smo hvaležni, da je bil to, kar je bil: kristalno prosojen salezijanec, v katerem ni bilo zvijače. Bil je poln življenjske modrosti in vedrine ter ljubezni do svojega duhovnega poklica. V tej ljubezni je bil nadvse spoštljiv do sobratov in do drugih ljudi. Po njem nam je Bog bil milostljiv v mnogoterih darovih, ki so nam potrebni za zveličavno pot do večnosti.
Tebi, gospod inšpektor Marko, kakor tudi vsem sobratom in salezijanski družini ter pokojnikovim sorodnikom, izrekam sočutje ob smrti našega sobrata duhovnika Franca, hkrati pa zahvalo vsem, ki ste zanj čuteče skrbeli v času njegovega dozorevanja za večnost.
Danes zjutraj sem za pokojnega sobrata Franca obhajal sveto mašo in se ga bom vedno hvaležno spominjal tako pri oltarju kot v svojih molitvah. Velik dolžnik sem mu, saj je zame vsako jutro zmolil očenaš.

Spoštovani sobrat Franc. Hvala ti za bratsko in duhovno spremljanje. Z veliko skrbjo se oziraj na vse nas iz Očetove hiše. Poskrbi za svojega naslednika.

Naj ti bo blažena tvoja večnost.

Lojze Dobravec SDB, Rim
Spoštovani g. inšpektor, dragi Marko, tudi v Rimu nas je močno presentila novica o odhodu v večnost našega dragega sobrata Franca Drobniča. Preveč živo je še navzoč v nas, da bi zmogli na hitro dojeti, da se v tem življenju z njim ne bomo več srečali. Do zadnjega trenutka čil in svež, pozoren in ustrežljiv ter neutruden v pisanju in izražanju voščil in dobrih želja sobratom, znancem in prijateljem.

Kakršno življenje, takšna smrt, pravi življenjska modrost. Njegov odhod je še ena potrditev te velike resnice.

G. Franc je odšel mirno in skoraj neopazno kot nekdo, ki je prehodil dolgo in naporno pot in na koncu poti utrujen legel k zasluženemu počitku. Naj se spočije v Božji ljubezni!
Kot mnogim drugim je bil g. Franc tudi meni v veliko oporo v salezijanskem in duhovniškem služenju in me močno zaznamoval s svojo človeško in duhovno podobo. Kot človek obdarjen z veselo naravo, odprtostjo in z mnogimi plemenitimi lastnostmi dolenjskega človeka, se je znal približati vsakemu človeku, tako otrokom kot odraslim, preprostim in izobraženim, zdravim in bolnim, verujočim in neverujočim. Kdor je imel srečo, da se je srečal z njim in ga pobliže spoznal, je ostal za vedno zaznamovan z njegovo osebno bližino in pozornostjo ter za vedno deležen njegovega spomina in molitev.

Preveč je vtisov in spominov, ki nam jih zapuščata bogata osebnost in življenje g. Franca.
Naj tokrat omenim le eno njegovih značilnosti, v kateri se razodeva svojevrstno bogastvo njegove osebnosti, to je njegov odnos do otrok.

G. Franc je zmogel kljub letom ohraniti v sebi otroško dušo. To mu je omogočilo, da se je znal približati, narediti prvi korak in si pridobiti vedno nove prijatelje. Spominjam se, kako je ob srečanju s starši in njihovimi otroki takoj stopil med otroke, jih pozdravil in povprašal po imenu. Nato pa jih je navadno presenetil z vprašanjem: Kdo od vas ugane, v kateri roki imam bonbon? in jim pokazal svoji dve prekrižani zaprti dlani. Otroci so se navadno nekoliko presenečeni spogledali, a se kmalu opogumili in poskusili srečo.

Kakšno veselje otrok in njihovih staršev, ko so v odprti dlani zagledali sladek bonbon! Odlično, nagrada je tvoja! Še jaz, še jaz, še jaz, je naenkrat završalo med otroki in navdušenju ni bilo konca. Oči so se zasvetile, obrazi zažareli, veselje otrok pa neizmerno. Rodilo se je prijateljstvo. Seveda ob tem nihče ni ostal brez nagrade, kajti g. Franc je vedel, da morata biti obe roki vedno polni in da od njega nihče ne sme oditi razočaran in žalosten.
Ni dovolj ljubiti, mladi morajo čutiti, da jih imamo radi, je zatrjeval don Bosko. G. Franc je to razumel.

Miran Sajovic SDB, Rim
Presenetila me je nepričakovana vest, da je Gospodar življenja poklical k sebi našega g. Franca Drobniča, v katerem smo lahko videli uresničeno rast kreposti in milosti, ki nam jih obljubljajo naše Konstitucije, če po njih zvesto živimo.

Njegov posluh za sobrate bi rad povzel v naslednjem spominu. Eden izmed mojih konjičkov je tudi pritrkovanje, ki sem ga začel nekoliko bolj negovati, ko sem bil na vzgojni praksi v Želimljem prav v času, ko je tamkaj župnikoval g. Drobnič. Dovolil mi je neomejen dostop do želimeljskih zvonov, kjer sem lahko vadil »štajerski način« in ob sobotah za delopust pokazal naučeno tamkajšnjim dušam. Spominjam se, kako je branil moje pritrkovanje pred praznikom vseh svetih, ko se je ena od žena na pokopališču pritoževala, da se ob takšnem prazniku kaj takega ne spodobi. Ta moj hobi je podprl tudi tako, da je dal pozneje nabaviti tri majhne zvonove, na katere so lahko vadili bodisi fantje iz župnije bodisi iz našega doma »gorenjski način« in se ob praznikih povzpenjali v želimeljski zvonik. Prav tako ni nikoli odrekel, da sem v goste sprejemal posamezne pritrkovalce ali pritrkovalske skupine. Ob teh obiskih se mu ni bilo težko povzpeti v zvonik in prinesti s seboj malico, ki jo je znal ceniti vsak pritrkovalec in jo še dolgo nositi v svojem spominu, tako da so me ob obiskih redno povpraševali tudi o »želimeljskem župniku Francu«.

V tem trenutku nam vera daje gotovost, da g. Franc ostaja v našem sobratkem občestvu v upanju, da nas spremlja in prosi za nas od tam, kjer ostane le še Ljubezen. Naj si odpočije od vseh svojih trudov!

Jože Zadravec SDB, Trstenik
Za sabo pustimo samo toliko, kolikor smo v Bogu. Francu Drobniču (1934-2021) – paberkovanje! Iz vežice sv. Martina pod Storžičem.

Ti odhajaš, nam si pustil spomin, ki ne bo zlahka zbledel. Taka je Božja volja, čeprav to ni vselej, taka je podoba, tudi najbolj ravno naša volja. Ti boš rekel, podobno tistemu, kot si mi na Trsteniku dejal v jutro tvojega odhoda: Ko bi me le tisti zgoraj že enkrat poklical k sebi, saj so moje telesne moči že povsem pošle, ne zmorem več, saj ne da ne bi maral živeti, v tako krhki posodi se tudi duša ne počuti najboljše. Umreti je težko, a tudi živeti ni lahko. »Veš, si mi še dejal v dvigalu, jaz, Franc Drobnič, nekdanji špengler, od leta Gospodovega 1975 salezijanski duhovnik, nevredni služabnik Cerkve in svojega naroda, sem dokončujem svojega življenja tek, pripravljam se na smrt.« »Vse življenje, od zibelke naprej, je enosmerna pot k zadnji postaji bivanjske kilometrine na našem planetu, na katerega smo pripeti kot otrok na popkovino svoje matere,» sem še dodal. »In če boš res odšel, mi prostor pripravi! Da bova spet skupaj.« Zdaj je, kar je! Pa vendar.

Hočem spomin na: tvoj korak, s katerim si meril »bližino na daljavo« od cerkve sv. Vida do župnijskega doma mimo nekoč tako košate lipe, kjer je nastajala Finžgarjeva »povest davnih dedov« Pod svobodnim soncem (1906), ti pa si se, želimeljski župnik, naslednik tako slavnega župnika Frana Saleškega Finžgarja, hudomušno zazrl vame, ki sem z ljubljanske strani, od vznožja Golovca do vznožju Turjaka pridrvel po Želimeljski dolini s svojim pločevinastim konjičkom, obloženim z raznimi nalogami, šolskimi spisi, knjigami, učbeniki, s popotovanja od Golovca do podnožja Golega, s klobukom širokih krajcev na glavi ali v rokah. Vedel si, da se mi mudi v razred – kdaj pa se mi ni? – zato je bilo najino srečanje le bežno, zame je zadoščal že tvoj nasmeh, vem da je bil v tvojem srcu tih šepet: Bog te blagoslovi. Blagodejen je bil včasih kakšen dovtip, da v razredu potem nisem bil preveč osje nasršen.

Hočem: prijateljsko srečanje s teboj ter s tvojimi anekdotami, ki si jih vselej imel na pretek v zalogi, ne zapisanih, temveč v spominu, ki si ga vselej varoval, to pa tako skrbno kot musliman romar v Meko varuje talisman s prerokovega groba.

Hočem: tvojo preprostost, molitveno zbranost v Marijini cerkvi na sončni strani Golovca, tvoj rožni venec, ki te je spremljal zdaj v cerkev in nazaj, zdaj mimo blokov, s kolesom ali peš, z zguljeno aktovko v roki po rakovniškem klancu, v tvojem hitečem koraku – k bolnikom na Galjevico, na Peruzzijevo, Ižansko, Dolenjsko in kar je še teh poimenovanj na ulicah med Barjem in Golovcem.

Hočem: tvoje težko dihanje, sopihanje, prestopanje, zaskrbljene poglede v daljo, kratke postanke za oddih, za bežno srečanje in besedovanje s prijatelji ali znanci, ki so si po tihem gotovo prišepetavali: Gospod Drobnič hiti k umirajočemu, težko bolnemu, ostarelemu, žalostnemu, obupajočemu, sestradanemu, žejnemu. Potrkal bo še na vrata kakšnega stanovanja, kamor so ga napotile razne dobre, Bogu vdane duše. »Sam Bog vas je prinesel« je odčitaval z obrazov bolnikovih domačih.

Hočem: tiste žlahtne, a redke trenutke s teboj v beli hiši, ko smo se pri tebi usedli: obema priljubljeni bližnji sosed pesnik Tone Kuntner, jaz, zdaj leteči popotnik z nepremagljivim slom po novostih, zdaj s slavistično malho pred »uka željno šolsko mladino« in ti, raziskovalec temnih lis človeških dušnih globin. Vedel si, da sva popotnika v areni življenja potrebna ne samo tvojih duhovitih domislic, polna življenjske modrosti, temveč tudi kapljice z Gospodovega vinograda.

Hočem: pošumevanje veletoka milosti, ki si ga dvajset let ustvarjal v svojem spovednem kabinetu v cerkvi Marije Pomočnice na Rakovniku v Ljubljani, kamor so se stekale vrste z vseh strani, slovenske metropole in tebi tako drage Dolenjske, kjer so te obiskovale odpuščanja žejne duše kot roj čebel, željne medu Božje ljubezni.

Hočem te, živi v mojem spominu: cenil si moje mašne nagovore, zato si me po končani »deveti maši« znal prisrčno nagovoriti, vselej pohvaliti in spodbuditi z dobro in človeško toplo besedo. Hvala, ker sem te spoznal.

Hočem: spomin dobrih in plemenitih ljudi, ki so te obdajali, mislili in molili zate in ti zanje, ki si jim k srcu prirasel zaradi svoje prizadevnosti za njihov dušni blagor, svoje skromne in ponižne drže, zaradi svojih sklicev na zdravo kmečko pamet. To je bil tvoj raztros evangelijske besede, ki ga nihče ne bo zatrl. »Sam Bog te je poslal,« so ti rekli. Isti dan te je Bog še večkrat poslal, ti pa si »šlepal« svoje staro kolesarsko kljuse in prišel na pravo mesto z mnogo večjo natančnostjo kot tisti, ki so divjali s svojimi pločevinastimi konjički po neznanih poteh, nepreglednim ciljem naproti. Isti dan te je včasih isti Bog sam še »večkrat poslal«. Božji služabnik Andreas te je upravičeno izbral za svojega naslednika v kabinetu Božjega usmiljenja.« V tvojem slogu odveze je bil stavek: »Svetnik je grešnik, ki ni nikoli obupal!« Od tebe sem odhajal bolj katoličan, kot sem prihajal k tebi. Smo, kar pustimo za sabo. Ti nam zapuščaš velik spomin – iskalec in delivec dragocenih nebeških biserov.
Frančišek, Bog s Teboj! Jani Ravenko, 5. januar 2021

duh. Miro Šlibar, Ljubljana
+ Francetu Drobniču ob pogrebu, 7. januarja 2021

Prepričan sem, da bi od 61-tih duhovnikov, posvečenih leta 1975, bilo na pogrebnem slavju veliko tvojih sobratov. Sedanje razmere dovoljujejo le »oddaljeno bližino«.

V teh dneh si se v pridružil že desetim umrlim sošolcem. Kmalu vas bo v nebeškem prezbiteriju za zbor dvanajsterih. Ne pozabite na nas, ki smo še v Gospodovem vinogradu, ki je v teh časih bolj župnijska pisarna in Zoom srečanja.

Za tvoj zgled povezanosti v letniku se ti danes zahvaljujem v imenu sošolcev. Prepričan sem, da se pridružujejo tem besedam slovesa, saj si se tako rad, še zadnje leto, pridružil srečanju letnika 1975, v Lokavcu. Vsi ti podarjamo po eno mašno daritev.

Da ti jaz pišem, je razlog ta, da sva si bila posebno blizu. Omenim le, kako si imel rad bolnike. Pogosto si obiskoval »moj vinograd«, povedano v šali, obiskoval si svoje drage bolnike v ljubljanskih bolnišnicah, in to kar z biciklom. Po tvojih obiskih so mi bolniki pripovedovali, kako si jim znal prisluhniti in potolažiti. Da ne rečem, kako so in smo bili opogumljeni po spovedi pri tebi.

Dragi sobrat, salezijanec Franci. Naj se uresničijo tvoje besede voščila za zadnji božič, pred dvema tednoma: »Upam, da bo novo leto 2021 polno Božjega usmiljenja in optimizma!« Želimo ti usmiljeni Božji objem, vsem nam pa optimizma. In še: tvoja pripisana telefonska številka na voščilnici nas bo vabila k molitvi zate in za nas, kakor tudi spominjanje pri maši. Ti pa ne pozabi reči kakšno besedo za nas pri Vsemogočnemu. Prepričan sem, da boš dosegel pri Mariji Pomočnici in sv. Janezu Bosku, da bomo kmalu na oltarju častili Božjega služabnika Andreja Majcna. Živi v Bogu, ko si umrl svetu!

– – – – – – – – – – – – –

Mnogi so se oglasili preko družbenih omrežij. Sledi izbor nekaterih, druge najdete v komentarjih na FB Don Bosko Slovenija.

Dragi Franc, Dobri Bog naj ti poplača za vse dobro kar si storil za nas, za vse kar si nam povedal, za vse kar smo skupaj popili in se veselili. Hvala za tvoj zgled in spovedi. Spomni se nas pri Nebeškem Očetu in izprosi nam goreče nove duhovne poklice. (Klemen Balažič, SDB)

Franc, hvala ti! Leta 2014 sem prišel na Rakovnik. Bil sem v zelo težkem položaju in skoraj nihče me ni razumel, ker sem imel tako posebno zgodbo. Boril sem se iz dneva v dan. Ure in ure v solzah preklečal pred Najsvetejšim. Ti si mi delal družbo. Prišel si v kapelo, me vprašal kaj je, mi v roke potisnil podobico z molitvijo in sva skupaj molila. Kakšenkrat kratko molitev, včasih litanije, rožni venec ali skupaj kot romarja Jarmov križev pot. Pri tebi sem v tistem letu izjemnih preizkušenj našel tolažbo, pomoč in nasvete. Učil si me, da je krščanstvo bojno polje, na katerem se je treba vedno boriti. Učil si me odpuščati ljudem, ki so v meni pustili globoke rane. Več let si bil moj spovednik. Samo s tvojo pomočjo in pogumno, v Kristusu in zdravi kmečki pameti zasidrano besedo, sem zdržal. Razumel si moje boje z zlom in mi dajal poguma, da se nisem nikoli predal. Franc, že samo za to, kar si naredil v tistem izjemno kritičnem obdobju zame, verjamem, da si na poti v nebeško kraljestvo. Hvala za vso modrost, ki jo je po tebi večna Modrost prelila vame. Spočij se na dvoru Najvišjega in nas spremljaj iz večne domovine. Franc, HVALA! (Damjan Grlec, SDB)

Francu Drobniču v spomin. Njegove modrosti. V spovednici je tistim, ki so mislili, da so brez greha dejal. »Kaj pa hodte k spovedi, če nimate greha. Bomo dali Marijo Pomočnico z oltarja dol in vas gor.« (Janez Suhoveršnik, SDB)

G. Franc, hvala za vse vaše molitve, pomoč , napisane besede, ki so bile iskrene, globoke in zabavne. Hvala za vašo ponižnost, spoštovanje do vsakega, pogum za žrtve in dobro voljo, ki ste jo ustvarjali z duhovitostjo bogatega notranjega življenja . Bog naj vas sprejme v svoje naročje. Prosite za nas v nebesih, še posebej pa za vse otoke in njihove družine. (s. Ivanka Zakrajšek, FMA)

Zelo radi smo ga imeli, pozoren poslušalec je bil, predan spovednik, pa s temi drobnimi očmi je tako svetlo in predirno pogledal, da se je dotaknil človeka. S kolesom je bil neustrašno hiter … In koliko svetih obhajil je odnesel bolnikom. Naj mu Bog poplača! (Barbara Kastelec)

Veder. Pozoren. Zvest. Mož molitve. Hvaležen. Blag. Srčen. Darežljiv. Družaben. Pošten. Pravičen. Preprost. Prijateljski. Sočuten. Vesel. Skromen. Bog naj mu bo bogat plačnik. (Marjetka Furar Vidovič)

G. Drobnič, hvala Vam za vse spovedi in duhovno spremljanje. Hvala za obiske pri očetu invalidu. Hvala za vedrino in optimizem. Hvala za vse darovane maše in molitveni spomin. Ostali boste za vedno v naših srcih. (Nataša N.)

Morda vas zanima tudi