V ponedeljek, 11. januarja 2021, je k svojemu Stvarniku in Odrešeniku
v 81. letu življenja odšel
salezijanec duhovnik
Franc Vidic.
– – – – – – – – – – – – –
Gospod, daj mu večni pokoj. In večna luč naj mu sveti.
Naj počiva v miru. Amen.
Marko Košnik, inšpektor
Ljubljana, 11. januarja 2021
– – – – – – – – – – – – –
Franc Vidic SDB
Rojen: 23.03.1940, Zgornja Besnica
1. redovne zaobljube: 08.09.1958
Duhovniško posvečenje: 29.06.1969
Umrl: Trstenik, 11.01.2021
Pokopan: Trstenik, 15.01.2021
– – – – – – – – – – – – –
V petek, 15. januarja 2021, smo se na trsteniškem pokopališču v družinskem krogu poslovili od pokojnega salezijanskega duhovnika Franca Vidica. Sveto mašo in pogreb je vodil ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore, inšpektor Marko Košnik pa je orisal življenje in delo rajnega sobrata.
Uvod kot spomin
Ni minilo leto, odkar smo pokopali pokojnikovega brata in sobrata Jožeta Vidica. Sedaj se je od nas poslovil še Franc, najmlajših od treh bratov Vidic. Jože, ki je odšel v večnost pomladi, se je poslovil nepričakovano in hitro. Franc pa je že nekaj let bolehal za demenco, ki mu je počasi jemala spomin, psiho-fizično moč, sposobnost razmišljanja, pogovarjanja, prepoznavanja, gibanja, in ga na koncu priklenila na posteljo. V hiši na Trsteniku je dal čutiti svojo prisotnost, saj je zadnje čase v postelji na glas prepeval. Čeprav so mu psiho-fizične sposobnosti odpovedovale, je njegov duh dajal vedeti, da je to le zunanji videz križa, ki nosi s seboj zveličavno noto vstajenja.
Pred novim letom sem ga našel v popolni duhovni zbranosti in neverjetni bistrosti. Molil sem desetko, on pa je odgovarjal. Že takrat je dajal slutiti, da se počasi pripravlja na zadnji prehod v večnost. Da stopa v večno življenje, po katerem je vedno hrepenel, ga v sebi hranil z evharistijo, ga očiščeval v spovedi in ga poživljal v ljubezni do bližnjega, še posebej do mladih kot salezijanec in duhovnik. Umrl je v prisotnosti sobrata Mirka, ki mu je z ljubeznijo stregel in mu kot duhovno popotnico še enkrat podelil sv. odvezo ter ga mazil s sv. oljem. Njegovo zemeljsko življenje je ugasnilo na Trsteniku v ponedeljek 11. januarja 2021 ob 8.45.
ŽIVLJENJSKA POT
Franc Vidic se je rodil 23. marca 1940 v družini očeta Jožeta in matere Terezije (roj. Rakovec), v kateri se je rodilo sedem otrok, šest fantov (Janez, Jože, Franc, Tone, Lojze, Tine) in eno dekle (Rezka). Rodil se je zahtevnih časih, ko se je nad Slovenski narod zgrinjala ujma 2. svetovne vojne in so se zbiral temni oblaki komunistične revolucije ter bratomorne vojne. Že dan po rojstvu so ga nesli h krstu v župnijsko cerkev v Zg. Besnici. Že v tej Božji kopeli prerojenja ga je Gospod vzljubil in vanj položil poseben čut za duhovne stvari. Sv. birma kot znamenje potrditve Svetega Duha, ki jo je prejel v Kranju (17. 8. 1949)., ga je podpirala pri iskanju Božje volje za svoje življenje. Kot zapiše takratni duhovni pastir v Zg. Besnici Ivan Pavlin, je Franc vzorno sodeloval v župniji. Redno se je udeleževal sv. maše, pogosto prejemal sv. obhajilo, še posebej pa je rad ministriral in z veseljem pomagal pri drugih cerkvenih opravilih. Pri Šemnovih, kakor se je reklo po domače, je bilo torej zelo živahno. Kapelica s kipom Matere Božje, ki jo je oče dal sezidati, je pomenila duhovni blagoslov. Trije bratje so namreč postali duhovniki salezijanci (poleg Franca, še Janez in Jože). Prehodili do zelo podobno pot poklica. Namreč, ko je Franc dovršil osnovno šolo v domačem kraju, je po vzoru obeh bratov obiskoval dvoletno nižjo gimnazijo v Kranju (1946/47-1953/54) in se navdušil nad Salezijansko družbo. Že v prvih letih šolanja, še posebej pa ko je slišal za salezijance, se je v njegovi duši zbudila želja, da bi postal duhovnik – salezijanec. Ta misel pa se mu je še podvojila, ko je bil na preobleki svojega starejšega brata Janeza (1953). Zato je takoj po končani nižji gimnaziji šel z očetom na obisk na Reko in kmalu nato napisal prošnjo, da bi bil sprejet v Salezijanski zavod na Reki. V začetku septembra 1954 je bil sprejet v zavod na Reki, kjer je obiskoval 3. razred višje gimnazije. 4. in 5. razred je nadaljeval v Zadru in tam vstopil tudi v noviciat. Prve zaobljube v salezijanski družbi je izpovedal na praznik Marijinega rojstva 8. septembra 1958 na Reki. Nadaljnje šolanje je opravil v Zadru na nadškofijski klasični gimnaziji. Vmes je moral na služenje dveletnega vojaškega roka (1961-1963). Takoj po vrnitvi je obnovil začasne zaobljube (28. 2. 1963). Maturiral je na isti gimnaziji leta 1964. V istem letu se je preselil v skupnost na Rakovnik, kjer je jeseni 1965 začel obiskovati Teološko fakulteto v Ljubljani. Med prvim letnikom je napisal prošnjo za večne zaobljube, ki jih je izpovedal 8. januarja 1966. V času priprave na duhovništvo so se pokazale zgovorne značilnosti njegove osebnosti in poznejšega pastoralnega delovanja: vestnost, marljivost, natančnost, odgovornost, zavzetost za Cerkev in vsakdanje in preprosta duhovnost.
Duhovniško posvečenje mu je na praznik sv. apostolov Petra in Pavla 1969 podelil škof dr. Jožef Pogačnik. Tisto leto je bilo posvečenih kar sedem salezijanskih novomašnikov. Nova mašo, na katero se je župnija pripravljala z bogato tridnevnico, je pel 6. julija ob asistenci dveh bratov duhovnikov.
Najprej je deloval kot kaplan na Razborju, nato je bil poslan za vzgojitelja v slovenki konvikt v Heimlinger, kjer se je preizkusil pri svojem delu z mladimi. Ni bilo lahko biti vzgojitelj v tistih časih, ko je na eni strani bila svoboda, na drugi strani pa komunistični režim in to se je čutilo tudi na Koroškem. Franc se je izkazal kot premočrten in natančen vzgojitelj. Z velikim veseljem je poleg vzgojiteljskega dela več let pastoralno oskrboval slovenske vernike v Špitalu ob Dravi. V težkih okoliščinah postane ravnatelj v Celovcu, ko naj bi se vzgojni zavod selil iz Heimlingerja v Marijanišče in je bilo vse to potrebno urejati z Mohorjevo.
Na tem položaju je vztrajal do sredi leta 1977, ko je odšel za duhovnega pomočnika v župnijo Škocjan na Dolenjskem oz. Bučko. Že po slabem letu je bil poslan v Cerknico za kaplana k svojemu bratu župniku Jožetu, vendar je bil tudi tu zelo kratek čas. Inšpektor ga je poslal nazaj v Celovec v Mohorjev dijaški dom, kjer je v skupnosti vršil vlogo vikarja, sicer pa je skrbel za vzgojo dijakov slovenske gimnazije. Veliko žrtev je vložil pri vzgajanju koroške mladine, saj je prispeval levji delež pri oblikovanju pogojev za salezijansko delo v tem domu.
Težko mu je bilo oditi s Koroške, potem ko je bil leta 1984 postavljen za župnika v Dobrno do leta 1991, ko je bil poslan na Unec pri Rakeku, kjer je služboval dobrih dvanajst let in dodobra zaznamoval utrip unške fare. Pastoralno je delal z ministranti, zavzeto učil verouk, ljudem pomagal in jim kazal pravo pot skozi življenje. Bil je predan in zavzet župnik. Navadil pa se je živeti sam, čeprav je bil ves čas povezan s sobrati in jih je rad obiskoval.
Leta 2003, ko je Unec padel pod upravo Cerknice, je Franc odšel za duhovnega pomočnika v Sevnico in odgovornega za pastoralno oskrbo župnije Zabukovje, kjer je tudi živel. Čeprav je ostal povezan s skupnostjo v Sevnici, ga je začela samota ogrožati do te mere, da se je popolnoma izčrpal. Ni zmogel več živeti sam, kajti začela se je oglašati zahrbtna bolezen, ki ga je pripeljala do popolne oslabelosti in okrevanja v bolnici.
Zato je bil novembra leta 2014 prestavljen na Trstenik. Zaradi ugotovljene demence, ki je z leta v leto počasi napredovala, je gospod Franc postajal vedno bolj odvisen od sobratov in negovalk, ki so zanj skrbeli. 2. junija 2019 je še obhajal zlato mašo, kjer mu je pridigal bivši inšpektor Janez Potočnik. V zadnjem letu ga tudi noge niso več ubogale, zato je obležal v postelji in tako dopolnil tek svojega življenja.
DUHOVNA PODOBA
»Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi« (Mt 13,44a). Njivo duhovnega poklica je rajni sobrat Franc odkril v domači družini. Zagotovo je zajemal iz zgleda očeta in matere. Nagovarjal ga je zgled pokončnega in premočrtnega očeta Jožeta, ki je znal v trenutkih vojne in preizkušenj pred celo družino pasti na kolena in iskreno izpovedati svojo vero v Boga ter pokazati, komu edinemu se je potrebno v življenju prikloniti in ga slaviti. Mati mu je vlila posebno ljubezen do Marije, zato so tudi postavili Marijino kapelico. Ohranjenih je veliko pisem, s kakšno ljubeznijo ga je mati spremljala in kako ga je imela rada ter ga bodrila, da ne bi izgubil stika z domačijo. Navduševala sta ga tudi starejša brata s svojo zagnanostjo in pobudami. Glede odkrivanja salezijanskega poklica mu je bilo lažje, saj je videl njun zgled. Težje pa mu je bilo najti tisti svoj pravi izraz poklicanosti in uvideti tisti pravi zaklad, zaradi katerega se splača zastaviti vse. On ga je našel v geslu: »O, Gospod, daj da bom vreden oznanjati tvojo slavo!« Novomašno in zlatomašno geslo g. Franca, ki dejansko upodablja njegovo duhovno podobo. Čeprav se je komu zdelo, da se je skrival v senci svojih dveh bratov, ki sta bila velika pastoralna pionirja, je Franc na drugi strani svoje duhovništvo pozlatil predvsem v zvestobo in jasnim oznanjevanjem Gospodove slave ljudem.
»Od veselja je nad njim je šel …« (Mt 13, 44b). Po značaju je bil sicer bolj tihe in mirne narave. Toda imel je veselje in ljubezen do svojega poklica. Iz te preproste poklicne ljubezni je črpal marljivost, vestnost in neizmerna premočrtnost v duhovnem poklicu. Navdušil se je nad salezijansko pregovorno bližino mladim, kar je še posebej izkusil v Celovcu, ko so bile njegove vzgojiteljske in voditeljske sposobnosti močno na preizkušnji. Tu je moral namreč iz sebe potegniti tisti najboljši del, ki se v človeku prebudi samo takrat, ko vztraja kljub temu, da se čuti poponoma nesposobnega in nevrednega, da bi bil kos dani odgovornosti in nalogam. Pokonci ga je držala prav zvestoba do poklica in do predstojnikov, do katerih je bil vedno iskren in direkten. Kakor je o njem zapisal sobrat Jože Andolšek: »Serva ordinem et ordo servabit te. Sobrat Franc Vidic se je držal tega reka, pa tudi od dijakov je zahteval red. Vse je naredil, da je dijakom omogočil, da so učne ure porabili za učenje. Mladi so mu bili hvaležni, ker je bil pozoren na njihove težave. Bil je predan don Boskovemu poslanstvu, zato je bil vedno z mladimi: med učnimi urami, pri obedih, prav tako tudi na igrišču. Njegova beseda za lahko noč in misel pri sveti maši sta bili kratki in za mlade razumljivi.«
»… in prodal vse, kar je imel, da bi kupil tisto njivo« (Mt 13, 44b). Njegova njiva je bilo župnijsko delo. Večji del svojih moči, več kot 30 let, je potrošil za vodenje župnijskega življenja in pastoralnega dela. Znal je pristopiti do ministrantov, tudi do mladih in družin ter jih peljati na Uskovnico, duhovne vaje, kamor sta vodila mlade tudi brata Janez in Jože. Bili so si zelo različni med seboj, se tudi prepirali, a hkrati zelo povezani glede mladine, v trudu za dobro stvar in predvsem predani Gospodovi delavci na njegovi prostrani njivi. Znal je biti blizu župljanom, biti zvest v malih in vsakdanjih opravilih. V tej preprostosti Gospodovega izvoljenca je izgoreval kakor tiha sveča, ki se brez glasu daruje, da razsvetljuje in razodeva Gospodovo navzočnost.
11. člen salezijanskih konstitucij pravi: »Salezijanski duh ima svoj vzor in izvir v srcu samega Kristusa, Očetovega apostola.« Pri motrenju življenjskega zgleda rajnega sobrata Franca smo lahko pozorni na Gospodove poteze, ki so se oblikovale v njegovem življenju, kot so: hvaležnost in ljubezen do poklica, njegova gorečnost in skrb za oznanjevanje, odnos do ljudi, krotkost, ponižnost in darovanja samega sebe. Te poteze so se do konca prečistile v bolezni, na postelji križa, kjer je ležal nemočen in nebogljen kakor trpeči Kristus. Sobratje, ki so zanj skrbeli, so lahko skozi njegovo nemoč odkrivali pravi obraz trpečega Kristusa in dojemali smisel redovniškega življenja v srcu samega Kristusa.
Zaključek kot zahvala
Zahvaljujem se Gospodu za njegovo daritev življenja, hvaležen sem vsem, ki so mu kaj dobrega storili v življenju in v njegovem imenu prosim odpuščanja vse tiste, ki jih je mogoče rajni kdaj prizadel.
Hvaležen sem sobratom trsteniške skupnosti, še posebej sobratoma Blažu in Mirku, ki so zanj skrbeli in ga sprejeli medse kot sobrata, ki potrebuje bolniško oskrbo in nego. Zahvala velja tudi patronažnim sestram in negovalkam ter vsem, ki so ga z izredno požrtvovalnostjo negovali do zadnjega trenutka njegovega življenja. Vsem njegovim sorodnikom in znancem izražam iskreno sočutje s prošnjo, da bi za rajnega sobrata radi molil in ga priporočali neskončnemu Božjemu usmiljenju. Po naših skupnostih bomo zanj opravili sv. maše, še posebej pa se ga bomo spominjali ob obletnici njegove smrti in 1. februarja, ko se sobratje spominjamo vseh naših rajnih sobratov salezijancev.
