Franc Zajtl: in memoriam

Misijonar Franc Zajtl SDB se je rodil 31. marca 1947 v kmečki družini, v vasi Mala Breza, v župniji Sv. Rupert nad Laškim, krščen pa je bil nekaj dni po rojstvu – 5. aprila. Bil je tretji izmed sedmih otrok (4 fantje, 3 dekleta); zadnja dva sta bila dvojčka in sta umrla kmalu po rojstvu. Očetu je bilo ime Martin, materi pa Neža, roj. Gradič. V OŠ se je dobro učil, pri srcu pa mu je bila zlasti matematika, pa risanje (ob koncu OŠ je imel narejenih 32 slik na platno z oljnatimi barvami). Že kot otrok je rad zahajal v cerkev, se ustavljal v župnišču, po prvem obhajilu pa je postal tudi ministrant. Ko je bil v 8. r. OŠ, so imeli v njihovi župniji misijon, med misijonarji sta bila dva salezijanca. G. Štefan Zorko ga je povprašal o njegovi prihodnosti, poleti pa je že bil na ‘ogledih’ na Rakovniku, jeseni istega leta 1962 pa je kot 15-letni fant odšel k salezijancem v Križevce na Hrvaško. Tu je opravil dva letnika gimnazije, vstopil v noviciat in 16. avgusta 1965, na don Boskov rojstni dan, izpovedal prve redovne zaobljube. Po zaobljubah je bil po 3. razredu gimnazije vpoklican k vojakom (1966-68, v Prizren na Kosovo). Po končani vojaščini pa odšel v Želimlje: prve mesece je pomagal (skupaj z misijonarjem Jožkom Kramarjem) pri izgradnji prve (A) stavbe za šolo (sedanji dijaški dom za fante), potem pa nadaljeval s 4. razredom gimnazije in bil ob koncu leta v prvi skupini ‘želimeljskih maturantov’.

Po maturi se je javil, da bi vzgojno prakso (asistenco) opravljal v Egiptu. Ta dežela ga je zelo nagovarjala: mogočni Nil, znamenite piramide, puščavski pesek, oaze, Rdeče morje! Jeseni l. 1969 (29.9.) je torej odšel v salezijansko skupnosti v Aleksandrijo v Egipt in tako začel svojo skoraj 50-letno misijonsko poslanstvo. Postal je prvi slovenski salezijanski misijonar v Afriki:
… V Egiptu – v deželi, kamor so sinovi očaka Jakoba prodali svojega brata Jožefa; v deželi, ki je pomagala preživeti Jožefovim bratom; v deželi, od koder je izvoljeno Božje ljudstvo po 400 letih odšlo iz sužnosti v svobodo; v deželi, kamor se je pred Herodom zatekla Sveta družina …

Takoj po prihodu v Egipt se je začel intenzivno učiti italijanščine in arabščine. Med mladimi je bil najprej kot asistent; že drugo leto pa je poučeval več ur matematike na osnovni šoli, in to že kar v arabščini. Ob tem je zapisal: »Arabščina je zelo težka, zato je za zdaj moje govorjenje zelo preprosto; otroci in fantje so zelo veseli, ko vidijo, da se kdo trudi, da se nauči njihovega jezika!« Z igranjem na klavir je pomagal pri petju in pevskih vajah. Mladi so ga hitro vzljubili. Inšpektorju v Sloveniji je zapisal: »Čas mi hitro mineva; vprašujejo me, če imam kaj domotožja, a na to še pomisliti nimam časa! To leto asistence se mi zdi najlepše in najsrečnejše leto v življenju.«

Po dveletni vzgojni praksi je odšel na študij bogoslovja v Sveto deželo. Najprej je bil eno leto v Betlehemu, kjer je mesec dni po prihodu, 16. avgusta 1971, sploh kot prvi salezijanec (!) izpovedal večne redovne zaobljube v votlini Jezusovega rojstva. Študij je potem štiri leta nadaljeval v bližnjem Cremisanu in ob tem zapisal: »Šele sedaj, ko študiram Sveto pismo, razumem, kakšno milost mi je dal Bog, da lahko študiram tukaj v Sveti deželi, kjer se je vse to zgodilo, kar beremo v Svetem pismu.« 15. junija 1975 je bil v Nazaretu posvečen v diakona. V duhovnika pa je bil posvečen na veliki četrtek 15. aprila 1976, in to v Jeruzalemu na Sionu, povsem blizu dvorane zadnje večerje, kjer je Jezus ‘posvetil prve duhovnike’ in postavil zakrament sv. evharistije. Poleti se je za nekaj tednov vrnil v domovino, da je v svoji rojstni župniji obhajal svojo novo mašo (18.7.1976).

Misijonsko poslanstvo je po novi maši nadaljeval v gl. mestu Egipta v Kairu, in to polnih 28 let. Izpopolnil se je v študiju, postal strojni tehnik, potem pa na salezij. srednji tehnični šoli postal učitelj strokovnih predmetov (tudi čez 20 ur poučevanja na teden), poleg tega pa bil v vseh teh letih odgovoren za disciplino v šolah, konec tedna in ob praznikih pa je hodil maševat v 20-km oddaljen kraj k ‘nemškim’ sestram.

Zelo ga je zanimala egiptovska zgodovina, bil je pravi egiptolog, pa rad si je ogledoval ter fotografiral kulturne in naravne zanimivosti Egipta. Serija njegovih 150 fotografij krasi knjigo o islamu, ki jo je izdala salezijanska založba v Italiji. Če mu je čas dopuščal, je bil zelo rad vodnik po zanimivih egiptovskih predelih, posebej še po ‘Dolini soli’ (Wady Natrun), kjer so štirje najznamenitejši egipčanski samostani iz 4. stoletja; in po drugih svetopisemskih krajih.

Leta 2004 je znova prišel v Aleksandrijo, in tu ostal do konca. Deloval je v salezijanskem šolskem centru z nad 1000 mladimi. Odgovoren je bil za ekonomijo, materialno urejanje stavb, plačevanje učiteljem (rad mi je govoril o tem, kako mu je uspevalo iz meseca v mesec zagotoviti sredstva za plačilo več kot 100 zaposlenim).

V šolah v Egiptu, kjer je deloval misijonar Franc, so učenci različnih ver. Velika večina je muslimanov, manjšina koptov (ki so pravoslavni kristjani) in morda slab 1% katoličanov. Zato v teh šolah slavijo tako katoliške, pravoslavne in muslimanske praznike. Misijonar Franc je zapisal: »V oratorij in šolo sprejemamo vse, ki jim ustreza naš način vzgoje; pripadnost veri pri tem ne igra vloge. Naš namen ni, da bi jih spreobračali, temveč jim pomagamo, da bi se usposobili za poklic, da bi bili pošteni delavci, da bi dosledno živeli po načelih svoje vere. Prijateljsko smo povezani z mnogimi muslimani, razumemo se med seboj. Tudi med mojimi sodelavci (tudi učitelji) je veliko muslimanov. Ne sprašujemo po veri. Držimo se načela: ti bodi dober musliman, jaz pa bom dober kristjan, spoštujva se, sodelujva in živiva v miru … Mene res spodbuja globoka vera, bodisi kristjanov kot muslimanov.«

V zadnjih letih je bilo v Egiptu precej napeto med muslimani in kristjani. In to so bila tudi za Franca – ekonoma – zelo težka leta. Predvsem zato, ker – čeprav ni bilo pouka v šolah in čeprav starši niso plačevali za šolanje otrok – je moral konec meseca plačevati nad 100 učiteljev; pa tudi v mesto – npr. na banko – je bilo nevarno hoditi. Lani aprila (2017) je pisal o pretresljivih dogodkih v bližini: »Najprej se je zgodilo v koptski cerkvi v Tanti zunaj Kaira. V cerkvi je bilo čez 2000 ljudi in začeli so slovesno liturgijo. Pred oltarjem je bil duhovnik z diakoni in ministranti, peli so. Vse je bilo v najlepšem duhovnem ozračju. Nenadoma se jim je približal moški in se razstrelil. Pokol! Čez 40 mrtvih in čez sto ranjenih. – Drugi napad se je zgodil pred koptsko katedralo v Aleksandriji, kjer je sedež koptskega papeža, ki je ravno končal slovesno liturgijo. Prišel je mlad študent, pritisnil na gumb in zopet ogromen pokol! Na sebi je imel 35 kg streliva. Umrlo je šest policajev, enega poznam tudi jaz, nekaj ljudi, tudi žensk in otrok. Razdejalo je trgovino ob vratih, kjer sem jaz tolikokrat kupoval sladkarije in suho sadje za naše praznike. Nad temi dogodki so zgroženi vsi, posebno kristjani, pa tudi muslimani.«

Kljub vsem nemirom, požigom cerkva, nastavljenim eksplozijam, pa salezijanske ustanove niso utrpele kake materialne škode oz. napada revolucionarjev. On sam pa je vse to politično vrenje v Egiptu doživljal zelo svetopisemsko, zapisal je: »Vsi si želijo korenite spremembe. Želijo si izhod ‘iz suženjstva’ nesposobnih, nevrednih, nepoštenih politikov in prehod v boljšo prihodnost, kjer bo več življenjske sigurnosti; v življenje, ki bo bolj vredno človeka.«

Nekaj mesecev po prihodu v Aleksandriijo (l. 2004) se je začelo komplicirati njegovo zdravje, predvsem nevarna gangrena. Potrebna je bila delna amputacija prstov na nogi. Zaradi zaupanja v slovensko zdravstvo, je prišel na dodatno zdravljenje v domovino. Bolezen je potem postala njegova ‘zvesta spremljevalka’ in ga osem let pozneje, jeseni l. 2013 (november) znova pripeljala v Slovenijo, kjer je ostal na okrevanju kar dve leti (do novembra 2015). Ko se je potem vrnil med svoje v Egipt, jim je dejal: »V Sloveniji sem doživel velikonočno skrivnost: dolg križev pot (dveletni), večkrat sem se povzpel na Kalvarijo (6 operacij) in doživel nekakšno ‘vstajenje’, ko se mi je stanje izboljšalo.«

Vselej, ko se je v teh zadnjih letih vračal domov, je našel dom v salezijanski skupnosti tukaj na Trsteniku. V njegovih zapisih odkrivamo njegov velik čut hvaležnosti in lep odnos do ljudi; po vrnitvi v Aleksandrijo je zapisal: »Seveda so bili ti meseci težki in čas velike preizkušnje za mene. Toda ne morem reči, da je bil to čas, ki sem ga izgubil, temveč me je dvignil duhovno in duševno, čeprav sem prestal veliko bolečin in prebedel veliko noči. Z ene strani sem imel težko življenje, ker nisem mogel hoditi samostojno, toda bratska ljubezen veliko salezijancev ter sorodnice Štefke, ki je bila zame kot moj angel varuh, me je držalo pokonci in na nek način dalo ‘pozabiti’ na telesne težave. Tudi zdravniki v bolnišnici, sestre in drugo osebje mi je šlo na roko, da sem se kar čudil, da je še toliko dobrote na tem svetu. Tudi sobratje so mi stali ob strani na izreden način, ki ga nisem pričakoval in za kar sem jim iz dna srca hvaležen in prosim Boga, da vsem obilo poplača, kar jim jaz ne morem v svoji nemoči. Povsod sem bil lepo sprejet, da sem se kar čudil in na ta način pozabljal na svoje težave.«

Pred približno mesecem dni so ga predstojniki v Egiptu, spet zaradi poslabšanja zdravja, poslali na preglede v domovino, ki jih je opravil pred veliko nočjo. Obhajal je še svoj rojstni dan, pa veliko noč in na velikonočni ponedeljek, na dan smrti sv. papeža Janeza Pavla II. svoj god. Naslednje jutro pa ga ni bilo k molitvam. Ponoči je doživel težko možgansko kap in bil teden dni v bolnišnici. Ko sem ga zadnjič obiskal, je odprl oči šele potem, ko sem mu dejal, da ga pozdravljajo sobratje iz Egipta. Umrl je v torek zvečer, po beli nedelji … Ob tem ne morem mimo njegovega lanskega voščila za veliko noč: »Tudi pri nas se čuti spomladanski zagon narave. To naravno prebujanje nam pomaga pri notranji prenovi in pripravi na naš največji, življenjsko pomembni praznik, praznik Gospodovega vstajenja, praznik našega upanja, da bomo tudi mi nekoč za večno deležni te skrivnosti.«

In kako pomenljivo: v Kairu so se prav na dan misijonarjeve smrti (česar sobratje sicer še niso vedeli) v molitvi za sobrata Franca zbrali številni sobratje bližnjevzhodne inšpektorije ob vrhovnem predstojniku salezijancev Angelu Fernandezu, ki je prav te dni na obisku v tej inšpektoriji. Vrhovni predstojnik je dejal, kako se še dobro spomni sobrata Franca, ki ga je novembra l. 2015 srečal na Trsteniku (ob obisku inšpektorije), ker je sobrat Franc tedaj ravno zaključeval dvoletno okrevanje.

Rajni sobrat Franc – je bil zares z vsem srcem misijonar; v Družini je zapisal: »Cilj mojega poslanstva je en sam: pomagati mladim Arabcem do ustrezne izobrazbe, narediti iz njih dobre, poštene, odgovorne in delovne ljudi, poklicno jih usposobiti za življenje, da bodo sebi in družbi koristni ljudje.« (Družina, 6.1.2013). O njegovi misijonarski veličini pričuje tudi njegov sobrat Bashir Souccar, ravnatelj salezijanske skupnosti v Betlehemu, ki je ob smrti sobrata Franca zapisal (11.4.2018): »Na Bližnjem vzhodu smo izgubili salezijanskega velikana. Velikana, ki je skoraj pol stoletja posvetil egiptovskemu ljudstvu, še zlasti mlademu rodu. Velikana zato, ker je zares verjel v svoje misijonsko poslanstvo in ker je verjel, da je misijonsko poslanstvo dežela, ki nas sprejema, in ljudje, ki nas imajo radi in imamo mi radi njih, ter mladi, ki potrebujejo našega srca. Na zares vzoren način je verjel v inkulturacijo. Bil je zaljubljen v Egipt in egiptologijo. Dejavno je verjel v ljubezen do mladih, do ljudi, h katerim smo poslani; ljubil je njihov jezik, navade in običaje, s čimer si je pridobil tisoče in tisoče prijateljev. Z vso preprostostjo se je rad družil in kramljal s toliko ljudmi in z egiptovsko mladino. Kljub težkim boleznim v zadnjih letih je bila v njem nepremagljiva volja vračati se v svojo misijonsko deželo v Egipt, ki ga je nadvse ljubil … Dragi Franc, naj ti Gospod vse to povrne z deležem v družbi z Marijo Pomočnico, don Boskom in drugimi vélikimi salezijanci, ki so znali našo karizmo utelešati tu in zdaj, kamor jih je Bog pošiljal.«

Dragi Franc, tudi tebi bi v arabščini radi rekli kot si ti rad rekel svojim dragim Egipčanom: »Sabah el kher ja sadiki!« – Srečno, moj prijatelj.

Spoštovani g. Zore, ljubljanski nadškof in metropolit, iskrena hvala za bratsko bližino, za vodenje sv. maše, pogreba ter izrečene misli. Iskrena hvala sobratom skupnosti na Trsteniku z ravnateljem Blažem in vsem, ki ste v zadnjem obdobju skrbeli za sobrata Franca. Poseben pozdrav in zahvalo pa namenjam sobratoma, ki sta prišla iz Egipta: g. Michele Pepe, nekdanji ravnatelj šole v Aleksandriji, kjer je deloval rajni misijonar Zajtl; in salezijanec brat Renzo Tomassello iz Aleksandrije.

Gospod naj rajnemu sobratu misijonarju Francu nakloni večno veselje v družbi svetih.

Janez Potočnik, inšpektor

Nagovor ob pogrebu, Trstenik, 14. aprila 2018