Z novicami se je oglasil rojak Tone Grm, ravnatelj salezijanske ustanove v misijonu Moatize, v pokrajini Tete na severu Mozambika. V daljšem zapisu opisuje življenje in delo misijona in dodaja, da so v državi že tretjič podaljšali izredno stanje, zato komunikacija ne poteka, kakor bi si človek želel.
Tone je ravnatelj salezijanskega misijona, v katerem delujejo še trije duhovniki: Argentinec José Francisco Lopes ter domačina Manuel Pedro Jone Chimbale in Ângelo Vicente Nhantumbo. Misijon obsega poleg župnijskega in pastoralnega dela še šolo in prednoviciat, v katerem je letos šest kandidatov za salezijansko življenje. Zanje skrbi mladi tirocinant Rui Carlos João José Cortes.
V tem času so uspeli zbrati 190.000 metikalov pomoči (1€ = 78,20 MMZ). S tem denarjem so nakupili hrano in potrebščine ter jo razdelili po vaseh in družinah. Ljudje so popolnoma na psu, brez vsakega ficka in jim ni lahko gledati v votle oči! Gromozanska revščina je, vse se strašno draži … Kriza povzroča kaos, nemiri naraščajo, vse povsod deluje samo še korupcija, kar seveda ni velika novost.
Tone še potoži, da zdravje šepa, saj si je zlomil rebro, ki ga zbada ravno pri srcu. A takoj doda, da je vse drugo po starem. S s. Zvonko Mikec sta se nazadnje videla pred dobrim mesecem, ko je bila na obisku, saj v Moatize deluje tudi skupnost sester FMA, redno pa se slišita po telefonu.
Poleg pastoralne in konkretne pomoči se trudijo tudi s šolanjem na daljavo, ki pa je zelo drugačno od našega: starši hodijo v šolo po domače naloge in teste, nato pa prinašajo izdelke, da jih učitelji ocenijo.
Pismu dodaja še zapis o svojem dobrem prijatelju Geraldu.
»Hej, koga imaš naslikanega na majici?« Smeh mu zasije na obrazu: »Saj veš koga, kaj sprašuješ!« Pred odgovorom se tip umiri in sila ponosno odgovori: »Don Boska! A ne veš?«
Krivonog, navadno oblečen v težko razpoznaven dres, ki ga je dobil v dar od dobrotnikov, ga oblekel z največjim spoštovanjem, preoblekel pa ga bo le v najhujši nuji ali pod silnim pritiskom, ko ne bo imel drugega izhoda. V tem primeru mora biti pripravljen ustrezen nadomestek, to se pravi drug dres, da si ga nadene, ko se po dolgem času pošteno stušira. Lahko je dres od drugega kluba, to niti ni pomembno. Sam vedno navija le za Marijo Pomočnico, don Boska in salezijance: to je njegova izbrana ekipa!
Pokojnega očeta se ne spominja. Njegova mati ne ve, koliko je star, v svoji kolibi le prespi, potem pa pohiti v župnijo. Tu je njegov resnični dom, tu se počuti lepo in deli srečo z vso župnijo …
Za moj rojstni dan, 22. marca, sva skupaj pojedla rojstnodnevni sendvič, sedla in se pogovorila o pojavu prvega primera Covid-19 v državi. Pritrdil je, da razume, da bo moral ostati v svoji kolibi. Nisem bil prepričan, da si je razlago kljub zelo pozornemu poslušanju dobro zapomnil. Res se nisem motil: naslednje jutro se je ob običajnem času naslikal pred glavnim vhodom. Moral sem ga odsloviti.
Ima redko bolezen, da si zapomni le zadnjo besedo celotnega pogovora. Vedno je nasmejan. Rad posluša, ko razlagaš in razlagaš, da je vode premalo in da je predraga, zato si ne moremo privoščiti vsega, kar bi si želeli. Zato ne moremo vsega vsak dan po dolgem in počez zalivati vrta in gredic. A revež nato ves dan samo zaliva in ga pri tem nič ne ustavi, saj je tako naročil »padre« …
Ko ga spoznaš, se nehaš razburjati in preprosto paziš na izrečene stavke. Še najbolje ga je spremljati, kar neizmerno ceni, poleg tega, da strašno rad sede k v avto, ko se mi najbolj mudi na pot!
