Salezijanska ustanova v Želimljem z gimnazijo, dijaškim domom in domom duhovnih vaj je poznana ne le v Sloveniji, temveč tako rekoč po vsem salezijanskem svetu, saj nadaljuje don Boskovo tradicijo preventivnega vzgojnega sistema. Za dobro opravljanje poslanstva so potrebni primerni prostori, ki odgovarjajo zahtevam človeškega razvoja, zato smo se slovenski salezijanci lotili velikega projekta: gradnje novega dela dijaškega doma. Več o tem pa Gašper Otrin, ravnatelj Doma Janeza Boska.
Zakaj in kako je prišlo do odločitve za gradnjo novih prostorov Doma Janeza Boska v Želimljem?
Letos praznujemo 30. obletnico obstoja Gimnazije Želimlje. Že od leta 1967 je bila na tem mestu Srednja verska šola, leta 1968 pa se je pričela gradnja internata za fante. Skozi leta se je internat večal tako po številu kakor prostorsko. Svoja vrata je odprl tudi za dekleta. Tako je danes v Želimljah 240 dijakov, ki tukaj bivajo, se učijo in živijo svojo mladost. Veliko prostorov dijaškega doma preprosto ni več ustrezalo tako velikemu številu dijakov. Tukaj mislim predvsem na kuhinjo in jedilnico ter na skupne prostore.
Kaj vse se skriva v novih prostorih?
Najprej smo lahko zares ponosni na lepo arhitekturno usklajenost z že obstoječimi objekti. V novih prostorih pa je svoj prostor našla nova kuhinja, zelo prostorna jedilnica in prostor za dve dekliški vzgojni skupini, torej za približno 60 deklet. ’Domovke’ so se zelo razveselile večjih sob in učilnice in pa skupnega prostora z velikanskimi okni ter zares lepim pogledom na naravo.
Pot do jedilnice v eno smer in do šole v drugo smer se je nekoliko podaljšala. A še vedno se da v obe smeri priti v copatih …
Za nekatere se je podaljšala, za druge spet ne tako bistveno. Tisto, kar je pomembno, je seveda to, da v jedilnico in nasploh povsod po hiši prideš v copatih, celo v pižami in športni opremi. Kljub temu da nas je veliko, smo med seboj kot ena družina. Morda k temu pripomorejo ozki hodniki, veliko lesa, urejenost, nasmejani obrazi, kapela in pa seveda odlični vzgojitelji in salezijanci.
Zaradi gradnje je bilo potrebno prestaviti in na novo urediti tudi igrišča.
Komaj že čakamo, da se zunaj otopli in bodo stroji spet zabrneli. Obrisi igrišča se že kažejo, manjkajo zaključna asfaltna dela in montaža golov, košev, stebrov, ograje idr. Igrišče je ena od stvari, ki jo dijaki zares pogrešajo, a karantena nam je pomagala, da to pogrešanje ni bilo prehudo. Nova igrišča bodo večja, boljša, tukaj bo tudi tekaška steza in veliko travnato nogometno igrišče, ob igrišču pa prostor za piknik in druženje.
Kako so zasnovani prostori v želimeljski ustanovi glede na don Boskov preventivni način vzgoje?
Že prostori sami po sebi vzgajajo, imajo vzgojno moč. Atrij, igrišče in klub so namenjeni druženju, skupnemu povezovanju, učilnica učenju, domačnost se gradi v prostorih vzgojne skupine, kapela je namenjena srečanju z Jezusom. To so tudi štirje elementi don Boskovega oratorija. Tukaj je še estetika in urejenost naših prostorov, odnos, ki ga imamo do prostora, in odnos, ki se ustvarja v prostoru. Prostori so svetli ter logično razporejeni, brez odvečnih »skritih kotičkov«, da ima lahko pedagoški delavec čim boljši pregled nad dogajanjem. Seveda pa je glavni poudarek don Boskove preventive v osebi asistenta, torej vzgojitelja.
Foto: Bernardka Rupnik
Pogovor je bil prvotno objavljen v reviji Don Bosko 2/2021