Medtem ko nam preostane čakanje na boljše čase, kar se vojne (ki se širi) na severu države tiče, nam v glavnem mestu ne zmanjka dela. Čeprav so moje misli, molitve in tudi finančna sredstva v glavnem namenjeni milijonom potrebnim pomoči v obliki osnovnih sredstev za preživetje, sta moja vsakodnevna energija in delo namenjena nedolžnim in nebogljenim bitjem v Adis Abebi: otrokom z ulice ali kot jim navadno ljubkovalno rečem »mulcem«.
Zjutraj ob 6.30 se s salezijancem Angelom odpraviva ponje z našim busom. Ob tej uri promet še ni tako gost in nam navadno v pol ure uspe priti do trga, kjer nas čakajo ob 7.00. Vmes pobereva še Dereja, ki je vodja dnevnega programa z ostalimi iz programa »Pridi in poglej«.
Na »Meksiko« trgu poberemo prvo skupino, tiste, ki noč preživijo v tej okolici. Vsak ima svojo lokacijo, ki mu je določena po uličnih pravilih. Vedno se sprašujem, kako vedo, koliko je ura in da ne zamudijo … a nekako se obračajo po soncu. Čas je tekom celega leta približno enak in sonce vzhaja okoli 6.30, tako da se od mesta, kjer spijo, odpravijo na dogovorjeno avtobusno postajališče.
Težava je, kadar je oblačno ali dežuje. Takrat se bodisi skrivajo pred dežjem kdovekje ali pa prespijo uro, saj zaradi teme oblakov nimajo občutka za čas. Mnogi spijo celo noč kar na mestu odhoda, in ko pridemo z busom, jih ostali budijo, kot mi naše otroke v Sloveniji, ko je res treba že vstati za šolo. Pomanejo si oči in vstopijo. Dereje pred vstopom preveri maske, jim pošprica roke z razkužilom in veselo vstopajo po vrsti in lepo pozdravljajo. Po koronskih pravilih vsak zasede en sedež.
Potem se odpravimo naprej in se ustavimo še na eni postaji, kjer na bližnjih pločnikih spijo najmanjši. Ob jutranjem pogledu nanje me še posebej zaboli srce. Stari okoli 10 let, kakšen tudi manj, se izkobacajo izpod kakšne vreče ali druge stvari, s katero se čez noč pokrijejo, si pomanejo oči in z jutranjim razkuštranim obrazkom pritečejo do busa. Nekatere ponoči čuvajo ulični psi, ki spijo z njimi in vsi skupaj, otroci in psi so tesno skupaj zviti in stisnjeni na pločniku ter tako grejejo drug drugega.
Velikokrat vidim prisrčne in zmedene pogledov kužkov, ki gledajo za otroci, ko vstopajo v naš avtobus. Otroci iz žepa potegnejo pomečkano umazano masko, z razkuženimi rokami vstopijo in se pozdravimo s koronskim pozdravom: kepca (pest ob pest). Odpeljemo se naprej in ko sedim spredaj, budno spremljam, če bo ob cesti še kak »naš« zamudnik, da ga poberemo.
Nekateri nas ob vrnitvi v Bosco Children že čakajo pri vhodu, saj spijo v bližini, da si tako prihranijo pot. Do prihoda v Bosco Children so že vsi povsem budni in že pojemo ter vzklikamo »Bosko!«
Po prihodu se gredo po vrsti stuširat in se oblečejo v naše »uniforme«, da lahko čez dan operejo in posušijo svoje obleke. Še posebej ob petkih vsa oblačila kuhamo v loncu, da jih razkužimo pred vsemi drobnimi nevarnostmi, ki jih nadlegujejo, zaradi katerih imajo po telesu razne madeže, rane, bule, praskanine, izpuščaje … in še marsikaj.
Po tušu je na vrsti zajtrk z vročim čajem. Pridružijo se tistim, ki so že dlje časa na programu in pri nas tudi prespijo. Zaradi narave dinamike življenja na ulici je naš program postopen: od nočnih pogovorov z mladimi na samih ulicah do dnevnega programa, spanja na prvostopenjskem programu in vstopu v dom ter šolo, od koder v roku treh let pridobijo poklic in se povežejo s primarno družino.
Pri zajtrku in kosilu se jim pridružim in vedno me gane, ko vedno želijo, da z mano delijo iz svojega krožnika. Za Etiopijce je na splošno to del kulture in vedenja, da jedo iz skupnih krožnikov ali da vsaj malo ponudijo komurkoli, ki pride mimo. Greh je jesti sam. In še večji greh je zavrniti, ko ti nekdo reče »enebla«, kar pomeni »jejmo skupaj«. Tako da moram poskusiti simbolični centimeterni košček hrane od vsakega in so veseli. Majhna veselja in podrobnosti, ki nas povezujejo v družinsko ozračje.
Po zajtrku se pripravijo na pouk. »Dežurni učenci« pospravijo in počistijo, da je prostor pripravljen za pouk, ki se začne ob 8.30. Vmes me že kdo poprosi za zdravstveno pomoč in iz omarice za prvo pomoč pomagam, če se le da pomagati. Za hujše stvari pokličem našega zdravstvenega tehnika, če je slučajno dosegljiv. Pogosto ni, ker že ima obveznost s kakšnim drugim otrokom, saj se pri 60 otrocih vedno pojavi kakšna potreba. Zato je dobrodošlo, da imam na dosegu roke pripomočke za rane in kožne izpuščaje, prehlade, manjše želodčne težave ipd.
Eden kaže gnojno rano od ugriza psa, drugi kaže, kje ga boli noga, ker ga je med begom policaj udaril s pendrekom (ponoči jih med spanjem na prostem pogosto preganjajo policaji), tretji kašlja, četrtega srbi po celem telesu in je moja ognjičeva krema najbolj priročna. Peti ima rano na podplatu, ki se nikakor ne zaceli. Pogosto hodijo bosi, saj jim na ulici slej ko prej ukradejo vse, kar lahko. Peti kaže ožganino, ki so mu jo med spanjem zakurili večji otroci z ulice. Za tega uspem priklicati zdravstvenega tehnika.
Tako na kratko izgledajo osnovne potrebe in najosnovnejša skrb za najbolj nedolžne in ranljive. Ko poskrbimo za vse to, so zmožni slediti pouku in preprostim igram za dušo in telo.
Polona Dominik, laiška misijonarka
