»Gremo naprej, dokler je Božja volja«

Bogato pastoralno delo

Salezijanec Ciril Slapšak, doma iz Šentruperta na Dolenjskem, se že spogleduje z okroglim jubilejem, 80-letnico življenja. Salezijanec je postal leta 1962, duhovnik pa leta 1971.

V bogatem 40-letnem pastoralnem udejstvovanju v mnogih salezijanskih župnijah se je soočal z mnogimi težavami in stiskami, tudi zdravstvenimi. A na vse gleda z veseljem in ponosom: »Kodeljevo, Rakovnik, Radenci, Sevnica, Celje. Vsaka župnija ima nekaj svojstvenega, povsod je bilo drugačno delo, drugačen obseg … ampak, kamorkoli sem prišel, so bili ljudje čudoviti.«

Soočanje z boleznimi

Vsak se slej ko prej sooči s preizkušnjami na mnogih področjih. Cirila je v Sevnici doletela mišja mrzlica, ki pa mu, hvala Bogu, ni pustila prevelikih posledic. A že so se pojavile težave z glasilkami, pa z vidom, za kar so bile potrebne operacije. »Vedno se je kaj našlo,« hudomušno nadaljuje, »hkrati pa je bilo potrebno delati. Nikoli nisem obležal, saj ni bilo časa za počitek.«

Ciril je že od otroštva rad tekel in se športno udejstvoval. Tudi v Celju je redno tekel dvakrat ali trikrat na teden. V določenem času pa je ugotovil, da ga noge ne ubogajo več: zadeval je ob korenine, težko je premagoval stopnice. Po pregledih so mu odkrili miopatijo, bolezen mišic. To je začelo vplivati tudi na pastoralno delo, saj ni več zmogel slediti ritmu in utripu pastorale, čeprav bi rad.

»Jemal sem zdravila, ki so imela stranske učinke: osteoporoza in zlom ledvenih vretenc. To je moja največja izkušnja, kaj je bolečina. Tulil sem. Ni ga človeka, ki bi mu privoščil tako bolečino.«

Sedaj živi in deluje v Želimljem. V začetku si je še pomagal s palicami: »Večkrat se je zgodilo, da sem klecnil, če nisem dovolj dvignil nog, sem padel.« Vedno bolj postaja odvisen od drugih. Njegovega duha ohranja bivanje med mladimi.

»Sem zadovoljen. Mladina je zlata. Pozdravljajo, pomagajo peljati voziček …« Vedno je na voljo za pogovor ali spoved, sodeluje pri mesečnih duhovnih obnovah, ki jih pripravljajo v Domu Janeza Boska. Z nasmeškom ugotavlja, da je na spomlad več problemov in težav, tudi zaradi mladostnih zaljubljenosti in joka … in malo poklepetajo. »Luštni so, odkriti so,« dodaja.

»Občudujem jih in pravim: to je zlata mladina. Seveda, tudi oni nosijo svoje rane. To je naša naloga: tem mladim ljudem je treba pomagati, treba jih je razumeti v njihovem življenjskem obdobju.«

Sprejemanje bolezni in starosti

»Starejši imamo druge rane: tudi voziček je ena taka. Ko molim rožni venec ki je za nas težki križ nesel, se spomnim, da imam svoj križ, ki ga nosim. To je primerno času in okoliščinam.

Dokler bom še lahko kolikor toliko skrbel zase, bom tu. Ko pa ne bom več mogel vstati z vozička, s postelje, zavestno vem, da me čaka verjetno še zadnja postaja: salezijanski dom na Trsteniku. Tega se zavedam. Zato tudi v kuhinji za hec rečem: manj mi dajte na krožnik, če se bom zredil, ne bom mogel več vstajati.

Ali sprejmeš križ v jezi ali pa ga sprejmeš in rečeš: saj ni druge pomoči. Tako je. Če se spomniš še Jezusa, ki je za nas težki križ nesel, in capljaš za njim, je lažje.

Bodimo realisti. Če se bomo vrteli v krogu, kako bi bilo, če bi bilo, bomo samo nesrečni. Sprejmimo križ takšen, kot je.

Ta križ pridružimo Jezusovemu križu, pa bo lažje. Če se bomo jezili nase, si bomo sami nalagali breme na rame. Seveda spomin uhaja na leta, ko sem tekel, brcal, zdaj pa ne morem. A življenje je bilo polno, Bog mi je dal milost poklica, čeprav si ga nisem nikoli zaslužil.

Kot je dejal sv. Janez Pavel II: ‘Korajža velja!’ Gremo naprej, dokler je Božja volja,« svoje pričevanje zaključuje Ciril Slapšak.

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Don Bosko 4/2022