Monika Pajk, salezijanka sotrudnica z Rakovnika, dela kot medicinska sestra v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani. Za osmo postajo križevega pota na veliki petek, ki ga tradicionalno pripravljajo zakonci, družine, skupine in mladi v rakovniški župniji, je pripravila močno in branja vredno osebno pričevanje v tem času preizkušenj, ki ga objavljamo v celoti.
Res, nahajamo se v času, ki je »za zjokat« kompleksen: fizično in psihično naporen in tudi imunsko zahteven. Zato najprej recept, ki vam bo ohranil vsaj malo kondicije: v lonček damo žlico srednje tople vode, žlico meda, sok 1-2 iztisnjenih limon. Recept je preizkušen in obljublja vsaj osnovno stabilnost zdravja telesa.
Ker pa smo kristjani, se spodobi recept vsaj malce spremeniti, vsaj kar se tiče vodne osnove. Namesto navadne vode lahko uporabimo lonček solza nekoga iz naše okolice. Lahko pa navadno vodo zamenjamo tudi z blagoslovljeno.
Pojdimo lepo po vrsti. Voda iz solz za nas kristjane pomeni imeti odprto srce za stiske bližnjih, znancev ali neznancev iz okolice. Torej nam ne sme biti vseeno za težave ljudi okoli nas. Blagoslovljena voda pa pomeni, da se moramo truditi stalno krepiti zaupanje in vero v Boga, naj si bo z branjem Božje besede, z molitvijo po namenih in v zahvalo ali s prisostvovanjem sveti maši (na daljavo).
Osebno ta čas doživljam in rešujem približno takole:
Vsako jutro se potrudim s pripravo in zaužitjem tega napitka. Zatem na pešpoti do UKCja v miru zmolim jutranjo molitev ter še kakšno desetko rožnega venca. V UKCju, ki je zdaj primarno trdnjava strogih higienskih ukrepov, se potrudim z neskončno kratnim umivanjem in razkuževanjem rok ter potrpim z masko skozi delovnik.
Med kolege in še posebej do pacientov pristopam pozitivno razpoložena in spodbudnih besed. Res veliko delamo, ampak si tudi mnogo medsebojno pomagamo: pri delu, s pogovori, opozarjanjem na pravilnosti in tudi s »korona novostmi«. Kljub nenehnim operacijam onkoloških bolnikov ter stalno urgentno odprti kliniki za sprejeme tudi morebitno okuženih pacientov se na nobenem od naših oddelkov zaenkrat ni okužil še nihče! Res vam iskrena hvala za mnoge molitve ter vaša odgovorna ravnanja po navodilu »Ostani doma«!
Po osmih urah se osvobodim maske in se najprej zahvalim Bogu, da smo prav danes imeli na voljo dovolj osebne varovalne opreme. Kdaj vmes smo namreč večkrat delali tudi brez mask. Pri pešačenju do doma sem navzgor hvaležna za svež zrak, soncem, pomlad, ki brsti. Popoldne so na vrsti običajna dnevna opravila, delčke časa pa namenim elektronskim kontaktom tistim znancem, ki so osamljeni ali nemočni … Zvečer še pogledam dnevno sv. mašo. Salezijanci in Samo (tehnik za prenose iz rakovniške cerkve, op. ur.), res, iskrena vam hvala.
Papež Frančišek je pred tedni dejal: »Čoln vsega človeštva premetava po razburkanem morju. Ampak krmar Jezus ne spi: posluša molitve, opazi naša drobna prizadevanja oz. dela ljubezni do bližnjih.« Saj vemo, kajne, da je eno takih tudi, da na ulici damo prostor ter zagotovimo varnostno razdaljo tudi namesto tistih, ki tega ne zmorejo ali nočejo storiti sami?
Jezus nam tudi letos podarja velikonočno tridnevje, le v malce drugačni obliki: preko TV, radia ali pa na internetu. Torej nas kristjane ne krepi le čudežni napitek. Pomembno je predvsem naše odprto srce za preizkušnjo. Jezus ne želi, da jokamo – kot Jeruzalemske žene – na njegovi zadnji zemeljski poti. Želi pa, da nas tale »korona-golaž«, ki smo si ga skozi zadnja leta preobilja skuhali, predrami k poboljšanju in spremembi kvalitete življenja navzven in navznoter.
Potočimo kakšno solzo (na skrivaj), predvsem pa stopimo na pravilno pot: osebno in v sokoraku z bližnjimi. Božji scenarij je popoln. Če bomo dobri in predvsem ponižni sodelavci odrešenja sebe in vsega sveta na »covid-19 turneji«, nas čaka najvišja nagrada: vstajenje.
Za danes pa: usmili se nas, Gospod in nam pomagaj, ker ne znamo in ne zmoremo sami.
Monika Pajk