V korak z mladimi.

Hvaležni za odrešenje, hvaležni za Uskovnico

Termin 23+ uskovniških tednov 2020

Prvo je geslo, oboje pa resničnost.
Tako bi lahko strnil občutke po prvem Uskovniškem tednu po nesrečnem požaru, prvem tednu 23+ in sploh mojem prvem Uskovniškem tednu. Občutki…. NEVERJETNI. Že pred požarom, ki je zagotovo pretresel in presenetil marsikoga, sem razmišljal o tem, da bi se je kdaj udeležil in ko smo prišli do koče sem v sebi začutil, da bo to res nekaj globokega in lepega.

Če bi opisoval, kaj mi je bilo najbolj všeč, bi bila prva stvar preprostost in umaknjenost. Dobesedno. Ker je signal slab, sem lahko svoj telefon dal za en teden na stran in se posvetil predvsem samemu sebi, vsemu, kar je bilo v programu in tudi temi, zakramentu Svetega krsta. Presenetilo me je, da kljub temu, da veliko vem(o) o tem zakramentu, podcenjujem(o) njegovo moč in to, da premalokrat pomislimo, kaj vse nam je dano z njim. Kot je za hišo pomemben temelj, je za kristjana pomemben Sveti krst. Vsekakor to ni bil edini razlog, zaradi katerega sem prišel na Uskovnico. Družba, 32 mladih, skupaj s kuharji in pomočnikoma, brati salezijanci in sestro Damijano smo skupaj pričarali nepozabne spomine. Kot velik plus našega 23+ termina sem videl to, da smo že nekoliko bolj odrasli, vendar je kljub vsemu v nas še vedno otroški del, ki skrbi za smeh, pesem, igro, ples in radost. Poleg tega smo se bili sposobni brez težav umiriti in biti v samoti (puščavi), kasneje pa v skupinah predelati kar nam je ostalo od kapljice ter intonacije dneva. Zelo sem užival v druženju, predvsem v prostem času in ob večerih, ko smo lahko še posebej pokazali našo izvirnost in talente, tako glasbene, igralske, pevske in nasploh vso našo ustvarjalnost.

Organizatorji so se zelo potrudili, predvsem pa je bil to prvi termin 23+, ki se je, vsaj za moje pojme, izkazal kot zelo dober in se bo lahko z leti le še nadgrajeval, čeprav že pri prvem vse pohvale organizatorjem. Vsem, ki to berejo in razmišljajo ali bi se prihodnje leto odpravili na Uskovnico, povem, da vam ne bo žal in se zelo splača. Na Viševnik bom šel pa še kdaj, zdaj ko vem, kako se pride do tja.

 

Vid Žitko

 

Morda vas zanima tudi