Z veseljem predstavljam salezijanski družini po vsem svetu prenovljene muzejske prostore don Boskovih začetkov vzgojnih in duhovnih dogodivščin. Obnovljeni so prostori pod dvoriščem, materna hiša in predmeti, ki so jih uporabljali don Bosko in prvi salezijanci.
Vse se je začelo pred več kot 160 leti. Kakšno leto zatem, ko se je peščica mladih navdušila nad svojim vzgojiteljem don Boskom in se zavzela, da ustanovijo »družbo«, Družbo sv. Frančiška Saleškega, danes poznano kot don Boskove salezijance.
Svoj prvi sedež so imeli v hiši, ki je bila v lasti gospda Pinardija. Seveda niso imeli cele hiše, temveč samo lopo, naslonjeno na seveno steno hiše ter dvorišče s poteptano zemljo. Svet ni tedaj vedel nič o tem, kako se je tam rojevalo delo, ki ga danes poznajo v vseh državah sveta.
Turin je bil svetovljansko in urejeno mesto, tisto področje pa je bilo nehvaležno, četudi ga je skušala olepšati alpska kulisa. Na drugi strani, v križišču, so pogled morile vislice, ki jih je kraljeva vlada postavila za kaznovanje zločincev in v opozorilo vsem, ki bi stopili na tako pot. Področje se je imenovalo Valdocco. Ime, ki ga zgodovinarji in raziskovalci niso uspeli razvozlati. Teren je bil močviren in zaraščen. Tistih nekaj stavb poleg mlinov in pokopališča, razstresenih naokoli, je bilo na slabem glasu. Naseljeno dobrostoječe območje se je raztezalo višje in vzpon je služil skoraj kot zaščita.
Prav sem je prišel mladi duhovnik, ki ni imel nobene lastnine, niti spodobne obleke. A je nekega dne kriče sporočil: »Pogumno, otroci, imamo stalen Oratorij! Imeli bomo cerkev, zakristijo, sobe za šolo, prostor za razvedrilo. V nedeljo, v nedeljo pojdemo v novi Oratorij, ki je tam, pri Pinardijevi hiši.«
Tista nedelja je bila velikonočna. 12. april 1846.
Navdušenje mladih je don Bosko izravnal s konkretno relanostjo in čudovito ustvarjalno močjo, česar se spominja pričevalec: »… v enem tednu se je vse spremenilo. Prišli so delavci, poglobili teren, zidarji so popravili zid, mizarji izdelali klopi, pomagali so tudi don Bosko, teolog Carpano, mladi in nekdanji lastnik.«
Tista lopa ni bila niti lepa niti v dobrem stanju! A Bog si vedno izbira barake in staje.
Tu se je začelo čudovito delo najbolj ubogih in preprostih po zgledu Gospodovega življenja, ki se je rodil v štali, v največji revščini in so ga ščitile samo ljubeznive roke njegove matere, Marije iz Nazatera in Jožefa.
Danes kot nekdaj
V teh dneh so oživele »sanje«, čudovite sanje, ki so mnogo več kot predelava zidov in prostorov. Sanje, ki jih je obsijala luč: narediti iz prvega oratorija v Valdoccu, ki je sprejel na vrata kuhinje mame Marjete trkajoče sirote in iz Pinardijeve hiše, v kateri se je rodila naša Družba, prostor, ki pripoveduje o salezijanski karizmi. Dom, kjer je na stotine mladih in desetine salezijancev živelo ob don Bosku ter ustvarjalo družino, ki je postal šola svetosti. Prostor, dvorišče in hiša, ki vabijo, da jih obiščemo, spoznamo, se razgledamo in prisluhnemo, saj »govori celoten Valdocco«.
Ta hiša, vsemu svetu na voljo za obisk, je sprejela na stotine mladih in spreminjala njihovo življenje. Vzgajala jih je v »poštene državljane in dobre kristjane«.
Ta hiša, vsemu svetu na voljo za obisk, je videla rojstvo, ko je iz malega semena, o katerem govori Evangelij, zraslo rodovitno drevo, zeleno in zdravo, ki je danes don Boskova družina, razširjena po vsem svetu.
Ta hiša, vsemu svetu na voljo za obisk, je priča, kako je mladi duhovnik, poln evangeljskega in vzgojnega zanosa navdušil skupino fantov, da so nadaljevali njegove sanje. Ti fantje so postali prvi salezijanci, v Družbi nadaljevali don Boskovo delo in uresničili njegove misijonske sanje v Patagoniji, nato v velikem delu Amerike in danes v 134 državah sveta.
V tej hiši in na tem dvorišču (kjer je bil tudi vrt mame Marjete), je kipelo življenje in veselje, tudi težave in lakota, a je dišalo po nebesih. Na teh nekaj kvadratnih metrih živi spomin na 13 častitljivih, blaženih in svetih, ki so Svetemu Duhu dovolili, da je v njih vsejal seme »živete svetosti v Valdoccu«. Naš ljubljeni don Bosko je bil učitelj v umetnosti, kako svojim fantom posredovati te lepe ideale.
Ob tej hiši in dvorišču so tri cerkve, ena večja od druge. Hitro so zrasle ena za drugo, saj je število fantov neprestano naraščalo. Tukaj, v majhni Pinardijevi kapeli in v cerkvi sv. Frančiška Saleškega so don Bosko, mama Marjeta, Dominik Savio, Mihael Rua, Filip Rinaldi, Alojzij Variara, Leonard Murialdo in mnogi drugi prehodili pot svetosti. Nad vsem pa bedi senca lepe bazilike Marije Pomočnice in varstvo nebeške matere.
To hišo danes odpiramo za ves svet, da jo obišče in spozna, saj je in še bo pomenljiva za vse. Za turiste, ki ne vedo ničesar o salezijanskem svetu, da bodo videli (tudi če ne bodo razumeli), kako je iz nič nastalo nekaj velikega. Za vse, ki poznajo salezijansko karizmo, da jo bodo ljubili, jo čutili v srcu, ker se je bodo dotikali s svojimi rokami vsega, iz česar je Bog naredil nekaj lepega za mlade sveta.
Iz te hiše, cerkva in dvorišč se bo don Boskov vonj še naprej raširjal po vsem svetu. Od vsepovsod bodo prihajali v Valdocco, da bi srečali Gospoda, Marijo Pomočnico, don Boska in mamo Marjeto ter mnoge druge, saj je duh Valdocca živ bolj kot kdaj koli prej.
Ponujamo mnogo več od lepih sten.
Ponujamo mnogo več od muzeja.
Ponujamo mnogo več od umetniških del.
Ponujamo mnogo več kot zgodovinske spomine.
Ponujamo srečanja prijateljstva, prijetne obiske, izkušnje življenja in srca, ki se dotikajo src tistih, ki jih iščejo.
Iz Valdocca po vsem svetu.
Ángel Fernández Artime, vrhovni predstojnik