V salezijanski skupnosti v Podgorici (Črna Gora) od začetka letošnjega šolskega leta poleg ravnatelja in župnika Janeza Mirtka, voditelja SMC Rudija Tisla in Nosha Gjolaja živi in deluje tudi salezijanec, ki smo ga kot prvega »uvozili« v našo inšpektorijo. Zato je prav, da predstavimo »najmlajšega« člana naše inšpektorije Izidorja Lukića, ki je v Don Boskovem centru v Podgorici prevzel vodenje šole in kaplansko službo v župniji Srca Jezusovega.
Izidor, od kod prihajate in kako ste postali salezijanec?
Rodil sem se leta 1966 v Letnici na Kosovem hrvaškim staršem. Na Kosovem sem zaključil osnovno šolo in po gimnaziji leta 1985 kot kandidat odšel k salezijancem v Zagreb. V don Boska sem se zaljubil, ko sem bral njegov življenjepis, v katerem sem spoznal njegovo ljubezen do mladih. Tudi sam sem želel biti med mladimi po don Boskovem duhu.
V Zagrebu sem začel s študijem filozofije in teologije, vzgojno prakso pa sem v dogovoru z rimsko salezijansko inšpektorijo tri leta opravljal na Madagaskarju. Tu sem se najbolj naučil, kako moramo živeti don Boskovega duha med mladimi. Hitro sem se naučil jezika in se vživel, tako da so tri leta minila kot trije meseci.
Torej ste postali misijonar že v mladih letih. Od kje ideja in uresničitev, da greste na Madagaskar?
Vedno sem v sebi gojil željo, da bi šel v misijone. Ko sem zaključeval študij na Knežji v Zagrebu in se je bližal čas vzgojne prakse, nas je obiskal inšpektor rimske salezijanske inšpektorije. Govoril je tudi o misijonih in o novosti, da mlade sobrate pošiljajo na vzgojno prakso na Madagaskar, kjer je imela inšpektorja svoje misijonarje. Seveda me je s tem izzval, da sem se takoj javil, da bi vzgojno prakso opravljal v misijonih.
Tedanji inšpektor Mirko Barbarić me je posebej vprašal, če se zavedam svojega dejanja. Odvrnil sem, da stojim za svojo željo, napisal sem prošnjo in inšpektor jo je odobril. Za tri leta sem postal član rimske salezijanske inšpektorije, v Parizu opravil tečaj francoščine in preživel tri leta na Madagaskarju.
Misijonska izkušnja mi je pomagala, da sem vzljubil, kaj pomeni živeti v uboštvu, med revnim prebivalstvom. Prakso sem opravljal v sirotišnici, kjer je živelo 150 mladih brez staršev, starih od 10 do 20 let. Obiskovali so osnovno in poklicno šolo, kjer so se izučili kakega poklica. Tam sem čutil, da sem zanj oče, mati, prijatelj, saj niso imeli nikogar.
Kam vas je vodila salezijanska pot po vrnitvi z Madagaskarja?
Po končanem teološkem študiju sem bil leta 1995 v Zagrebu posvečen v duhovnika. Takoj za tem sem odšel v Albanijo in začel svoje služenje kot mlad duhovnik. Prvo leto sem bil v Skadru, nato pa sem odšel v Tirano do leta 2001. Seveda ni bilo lahko v tistih razmerah, a če imaš vero, z Božjo pomočjo premagaš vse težave.
Predstojniki so me nato poslali na Kosovo v Prištino, kjer se je začel graditi šolski center, ki je postal najboljši v regiji. V šolskem centru v Prištini sem preživel 18 let. Nato sem se vrnil v matično inšpektorijo v Zagreb, saj sem bil prej član južnoitalijanske salezijanske inšpektorije.
Kjer pa niste ostali dolgo …
Spomini na leta duhovništva na Kosovem so bili še sveži, saj sem doživljal, kako živeti za mlade, jih ljubiti in voditi. A Božja pota niso naša pota. Ko sem bil na Jarunu v Zagrebu, me je obiskal inšpektor Tihomir Šutalo, s katerim sva bila v duhovnika posvečena istega leta. Dejal mi je: »Iščejo te.« Odvrnil sem: »Dobre ljudi vedno iščejo!«
Slovenski inšpektor Marko Košnik se je obrnil na hrvaškega kolega za pomoč v Podgorici. Inšpektor Šutalo me je vprašal, če sem pripravljen na kaj takega. Odvrnil sem mu: »Tukaj v Zagrebu mi sicer ni hudega, a če mislite, da sem potreben drugje, dajte odgovor slovenskemu inšpektorju.«
Lanskega avgusta ste postali član naše inšpektorije in se preselili v Podgorico.
Ni se mi bilo težko preseliti v Podgorico, čeprav si nisem nikoli mislil da bom kdaj deloval tukaj. Samo Bog ve za naše poti. Sobratje so me že čakali in me takoj lepo sprejeli. Glede na dolgoletne izkušnje v šolstvu upam, da bom v tukajšnjem Centru za odgoj i obrazovanje Don Bosko mogel doprinesti svoj delež. Vesel sem, da sem tukaj in da bom lahko še kaj dobrega storil. Lepo so me sprejeli sodelavci in mladi. Ker znam tako hrvaško kot albansko, se ni bilo težko prilagoditi novim razmeram.
Kako teče življenje in poslanstvo po nekaj mesecih?
Dnevi minevajo, delamo to, kar znamo in kar je potrebno. To je šele začetek. Upam, da bom v prihodnjih letih lahko dal nekaj od sebe. Vesel sem, ker s sobrati lahko delim veselje, pa tudi težave, ki se prikradejo.
Začel sem tudi spoznavati Podgorico in župnijo. Duhovne in materialne potrebe ljudi so velike, saj je tudi župnija velika in narodnostno pisana. Veliko je mladih, ki se nimajo kam dati in nimajo zaposlitve. V tem smislu vidim tudi našo šolo, da bi mladim omogočila vsaj učenje kakšnega jezika ali računalništva, kar bi bila vsaj vstopna točka za njihovo strokovno in moralno izobrazbo.
Kako je na šolo v Centru vplivala epidemija koronavirusa?
Kljub epidemiji smo imeli v prvem semestru v šoli vpisanih preko sto tečajnikov. Glede na ukrepe smo nekajkrat morali preiti na pouk na daljavo. Zdaj se začenja drugi semester. Zaradi epidemije, ki še traja, sem se bal, da ne bo zanimanja, a se jih je prijavilo preko 70. Je pa res, kar se pozna tudi v državnih šolah, da se otroci in mladi preko pouka na daljavo naučijo manj in ne kažejo takega zanimanja za snov, kot ga sicer v razredih.
Naši tečajniki trenutno obiskujejo tečaje v našem Centru. Imamo 15 sodelavcev, učiteljev in učiteljic, ki poučujejo jezike ter skrbijo za administracijo. Redno se srečujemo in skrbimo, da smo čimbolj kvalitetni. Poudarek želim dati na kvaliteti v don Boskovem duhu, da se najprej sodelavci pri nas počutijo kot doma, nato pa to poleg znanja prenašajo tudi na tečajnike. Tukaj je še veliko možnosti za oblikovanje sodelavcev v salezijanskem duhu in preventivnem vzgojnem sistemu. Vesel sem, da je ozračje med sodelavci dobro, z veseljem sprejemajo naš način delovanja in želijo delovati po don Boskovem sistemu, zato gremo naprej v tej smeri.
