Izstop iz cone udobja

Kako ste povezani z župnijo Rakovnik?

Župnija je zame drugi dom, kjer sem odraščala jaz, zdaj pa tudi moji otroci. V župnijo se aktivno vključujemo na več področjih. Moji otroci so skavtski voditelji in animatorji; moja hči bo letos poleti vodila tudi enega od štirih tednov oratorija. Sama vodim žensko skupino na Rakovniku in sem prisotna povsod, kjer je potrebno.

Kaj sploh je misijon?

Mestni misijon pomeni organizacijo različnih dogodkov, namenjenih različnim ciljnim skupinam, vendar na način, da gremo ven iz župnije. Dogodke lahko organiziramo na primer, v gostilni ali na drugih javnih mestih, kjer nagovorimo ljudi, ki jih sicer ne bi dosegli.

Kako ste sodelovali pri poteku misijona in kako je potekala priprava?

Najprej se je sprožil postopek za fizično obnovo cerkve, kjer so lahko vsi župljani sodelovali s svojimi predlogi. Salezijanci so sicer svoja skupnost, vendar smo se povezali in se s posluhom do drugega uspeli skupno dogovoriti in obnoviti cerkev. Z rezultatom smo vsi zelo zadovoljni.

Poleg obnove cerkve pa je prišla pobuda, da se tudi duhovno pripravimo na stoletnico. Župljani so lahko podali predloge za duhovno pripravo, med katerimi je bil pogosto omenjen misijon. Vprašali smo se, kaj točno je misijon in kakšen misijon želimo ter potrebujemo. Kot odgovor na to se je sestavila ožja organizacijska ekipa šestih do osmih članov, katere del sem bila tudi sama. Z enega sestanka do drugega nismo vedno vedeli, kaj bomo naredili, a smo se prepustili vodenju Svetega Duha.

Po čem ste se zgledovali oz. od kod ste črpali znanje, kako zagnati mestni misijon?

V pripravljalni ekipi sta bila tudi zakonca naše župnije, ki sta člana skupnosti Emanuel, kjer jim je misijonsko delovanje bolj domače. Predstavila sta nam koncept mestnega misijona in knjigo Gremo na misijon Otta Neubauerja, ki smo jo prebrali. Ta nas je spodbudila, da smo se usmerili v sodoben mestni misijon. Najprej smo si zastavili vprašanje: »Kam bi šel Jezus danes?« Iz tega smo izluščili nekaj vrednot, na katerih smo želeli graditi misijon: poglabljanje osebne vere, pričevanje s svojim življenjem in povezovanje med sabo kot skupnost. Na Rakovniku je namreč veliko skupin, ki delujejo ločeno, zato smo se želeli povezati med sabo. Prav tako smo si želeli poglobiti osebno vero in se naučiti pričevati tudi med tistimi, ki Jezusa ne poznajo. Prepričevati prepričane ni težko, priti do ostalih pa vključuje tudi  izstop iz cone udobja. S tem smo želeli dialog tudi z lokalno skupnostjo, ne samo znotraj naše župnije.

Za pripravo misijona smo se srečali z bolj aktivnimi župljani, ki so bili pripravljeni prispevati. V naši župniji imamo veliko animatorjev in ljudi, ki so pripravljeni nekaj narediti. Na tla smo položili plakate in rekli: »Napiši, kaj bi ti rad počel.« Tako smo ugotovili, da bi imeli ženski večer, moški večer, srečanja z znanimi osebnostmi, kulturne dogodke in podobno. Ljudje so se nato javili za sodelovanje in tako so se oblikovale skupine, ki so organizirale posamezne dogodke.

Bi lahko izpostavili kakšen dogodek z misijona?

V četrtek smo imeli srečanje pevskih zborov in glasbenih skupin, ki je bilo namenjeno povezovanju lokalne skupnosti. Sprva smo načrtovali koncert pod krošnjami pri Lurški Mariji, a smo ga zaradi vremena prestavili v cerkev. Povabili smo dva zbora iz okolice, a so nato klicali tudi drugi zbori, ki so želeli sodelovati. Nastopili so starejši pevci s starimi narodnimi pesmimi ob harmoniki, mlada dekleta iz Osnovne šole Prule, ki zelo dobro pojejo a cappella, ter različni zbori, tudi naši župnijski in zbori iz sosednjih župnij.

V petek smo imeli plesni večer za zakonce. Organizator, ki že vodi plesne vaje v župniji, je prevzel pobudo. Priključili so se mu še drugi zakonci in pripravili so večer, kjer so pari lahko plesali in se družili v prijetnem ambientu. Dogodek je bil zasnovan kot priložnost, da mož ali žena povabita svojega partnerja na zmenek. Prostori so bili lepo okrašeni, zunaj so se pari lahko sproščeno pogovarjali, znotraj pa so imeli skupinske plese, da so se vsi malo spoznali. Dobili smo tudi nalogo, da nagovorimo par, ki ga sicer ne poznamo, kar je spet spodbujalo povezovanje.

Kako bi ocenili odziv ljudi, ki nimajo toliko stika s Cerkvijo?

Čisto odvisno od dogodka. Na primer na športnem turnirju, ki je bil pripravljen po konceptu mladi za mlade, je sodelovalo 150 mladih. Ne vem sicer točno, koliko je bilo takih, ki v cerkev ne zahajajo pogosto. Ko smo gostili Magnifica, pa je bilo več udeležencev takih, ki sicer nimajo tesnega stika s Cerkvijo kot tistih, ki ga imajo. So pa bili tudi dogodki, ki so večinoma pritegnili pozornost aktivnih v Cerkvi.

Trudili smo se, da bi prišli ven iz našega običajnega kroga, vendar ne smemo meriti rezultatov v smislu številk. Nismo merili, koliko je bilo novih ljudi. Zagotovo štejejo tudi odzivi ljudi, na primer: »Lepo mi je bilo pri vas. Sem sicer iz druge župnije, pa sem prišel sem. … Že dolgo me ni bilo tukaj, pa mi je bilo fajn koga videt …«

Ne bi si upala trditi, da smo koga spreobrnili, vendar upam, da se najde tudi takšen. En gospod, sicer Magnificov kolega, mi je rekel: »Lej, danes so se podrli zidovi.« In če se to zgodi pri tebi, pri meni in/ali pri enem drugem, je to dovolj in to šteje. Ni potrebno prešteti, koliko ljudi je bilo tam.

Tudi ena aktivna župljanka, ki je globoko verna, mi je rekla: »Tudi jaz zdaj globlje gledam na drugače misleče. Veš, koliko se lahko spoštujemo in pogovarjamo v svobodi. Ne da imam jaz občutek, da te želim spreobrniti, in da imaš ti občutek, da sem jaz z drugega planeta, brez stika z realnim življenjem. Zdi se mi, da moramo tudi mi narediti tak korak.« Tudi meni je dalo misliti.

Bi bili za konec pripravljeni podeliti nekaj, kar je vam osebno največ dalo skozi celoten misijon?

Meni je bila celotna priprava na misijon sicer zelo naporna, ker sprva nisem bila pripravljena vložiti toliko truda. Ves čas sem se spraševala, ali je prav, da toliko prispevam ali pa bi se morda morali mlajši bolj vključevati. In ves čas sem videla tisto, kar je še treba postoriti, in ne toliko tistega, kar nam je že uspelo.

V teh desetih dneh sem se udeležila dogodkov, če sem le mogla. In povsod, ne glede na to, ali je bil to športni dogodek, ko so samo tekali naokrog in je bilo veliko otrok in vpitja, ali pa če sem šla na duhovni večer, ki je bil namenjen meditativnosti, povsod sem čutila Svetega Duha. Danes se počutim kot po vrnitvi z dobrih duhovnih vaj. Prepričana sem, da je strast in srčnost, s katero so ljudje pripravljali dogodke, vstopna točka za Svetega duha. In to se mi zdi nekaj izjemnega. Dogajali so se tudi taki drobni premiki in čudeži, ko sem recimo v cerkvi opazila človeka na kolenih, za katerega bi se navadno vprašala, če sploh iskreno moli, pa sicer hodi v cerkev.

Bi spodbudili k mestnemu misijonu tudi druge župnije?

Nekatere stare poti so zašle v slepo ulico, zato bi misijon priporočila res vsakemu, ker mislim, da moramo narediti nekaj novega.

Če ne drugega, vsaj za razmislek … Vera se ne prenaša več z družino, kot se je včasih. Takrat je bil zgled dovolj. Danes pa je veliko družin, kjer so starši zelo aktivno vključeni v župnijo in so res iskreni verniki, otroci pa ne prestopijo praga cerkve. Družina ni več vse.

V času priprave smo se v župniji veliko pogovarjali o tem, da moramo pričevati tudi izven cerkve, vendar moramo zato prilagoditi tudi jezik pričevanja in se približati ljudem, priti tja, kjer so oni. Na vabila na primer nismo napisali »misijon ob stoletnici« – ker kdo pa razume besedo misijon?

To je bil tudi ulični misijon. Ljudi smo nagovarjali tudi pred Hoferjem. Za to je bil potreben tudi pogum. Vendar je bilo vredno. Na ta način lahko ljudem toliko damo. Imamo skupnost, imamo upanje, imamo zagnanost, da smo pripravljeni nekaj narediti. Ko na drugi strani pogosto kdo pravi, da nima časa ali pa da je opravil s cerkvijo, je to lahko izhodišče za pogovor. Vsakega bi spodbudila, da ne prepričujemo prepričanih in ne ostajamo samo znotraj svojih krogov. Z misijonom je pomembno nagovarjati tudi ostale. To smo storili tudi s širokim naborom gostov, saj duhovnik ni vedno najboljša izbira za privabiti ljudi, ki na prvi pogled Cerkev sovražijo. Tudi na naših dogodkih vstopna tema ni bila teološka, ampak življenjska, potem pa je s pričevanjem prišel Bog zraven.

Pripravili Favstina Plavčak in Lucija Kolenc. Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Don Bosko 3/2024