Po študentskih izpitnih rokih smo se 7. marca 2023 zopet zbrali na duhovnem večeru za mlade z naslovom Srečanja z Bogom. Približno 80 mladih se je odločilo, da se v postnem času »odžeja« z vodo, ki teče v večno življenje. Bog sam je »izvir vode«, ki človeka odžeja od znotraj.
Ustavili smo se ob evangeljskem odlomku, ki govori o Jezus in Samarijanki. Med drugim smo razmišljali o teminah našega srca. V vsakem izmed nas jih lahko odkrijemo.
Skrivnost učlovečenja je Bog, ki želi prodreti v vso našo bit. Bog pozna naše rane, pozna rane, ki jih nosi žena iz Samarije, ve, da je bila ranjena že na začetku življenja in da smo bili mi vsi ranjeni že kot čisto majhni. Bog ve, da se svet teme, strahov in krivde v nas zgradil že zelo zgodaj, še predno smo se mogli zavedati. Bog hoče prodreti v ta zaprti, temačen in boleč del naše biti, da bi nas osvobodil. Samarijanka je v meni; zavzema ves tisti del mene, v katerem se počutim krivega, ker ne znam ljubiti. Vsi smo ujeti v enako zgodbo, v enako nezmožnost, v enako nemoč.
Vendar Jezus govori prav tej ranjeni ženi, njej v meni – Jezus, ki sedi niže od mene, in mora zato k meni dvigniti pogled ter reči: »Potrebujem te, daj mi piti.« Naš odziv je enak kot od žene: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?« »Kako? Ti Jezus, govoriš z menoj, ki sem tako ubog, umazan in kriv? Preveč sem nepomemben, premajhen, preveč ranjen, da bi me lahko česa prosil.« Ta odziv je spontan, zelo naraven, podoben Petrovemu, ko mu hoče Jezus umiti noge. Ni vendar mogoče, da bi se postavil niže od mene!
Naslednjič se bomo srečali ob zaključku postnega čas, prav na pragu velike noči, prvi torek v mesecu aprilu.
Jezus hoče ozdraviti moje rane, zato se ne bojmo biti ranljivi, da lahko sprejmemo tudi rane drugih in se jih ne ustrašimo.
Mislim, da je vsak izmed nas našel vsak kakšno duhovno kapljico, s katero smo lahko odžejali naša srca, ki so včasih podobna suhi zemlji.
K. Balažič, sdb