Ob koncu vsakega govora papež Frančišek vztrajno ponavlja: »Ne pozabite moliti zame!« Ko nas sveti oče prosi za molitev, ni to lepotni izrek. Na svojih ramenih čuti težo odločitev, ki se nanašajo predvsem na vero in moralo vernikov, ki v njegovih besedah najdejo pot za soočenje z neznanimi izzivi, med njimi bioetičnimi.
Pred skoraj tridesetimi leti je Janez Pavel II. ustanovil Papeško akademijo za življenje, ki ji je zaupal občutljivo nalogo proučevanja, kako spodbujati in braniti človeško življenje ter oblikovati kulturo življenja. Člani akademije so znanstveniki z vsega sveta, ki dajejo svojo strokovnost v službo dostojanstva vsakega posameznika. Nihče ni izključen, nihče »zavržen« v nobeni fazi svojega življenja.
Na katerem področju trenutno deluje akademija? Ob »klasičnih« izzivih, ki se nanašajo na začetek in konec (Human Genome Editing in Pallife), so še »novi« izzivi, ki jih prinaša napredek tehnologije. Algoretika, ki želi dati človeški pečat umetni inteligenci s svojim eksponentnim napredkom, ki ga v zgodovini še nismo videli. Roboetika raziskuje, kako lahko ljudje in stroji sodelujejo, ne pa delajo drug proti drugemu, ter izboljšajo kakovost življenja in se borijo proti boleznim, nevednosti in revščini. Končno je velik izziv globalne bioetike v skupnem razmišljanju o temeljnih vprašanjih na svetovni ravni s ponudbo lastnega kulturnega in verskega prispevka.
To so nekateri najnovejši bioetični izzivi, pri katerih nam Cerkev pomaga, da se z njimi soočimo z veseljem in upanjem. Ne želi nadomestiti naše vesti, niti našega razuma, temveč želi kot mati in učiteljica svojim otrokom le dobro, da ne živijo v zmotah. Mogoče je naše salezijansko poslanstvo tudi, da molimo za papeža, preučujemo njegovo učiteljstvo in mlade vzgajamo v kulturi življenja.
Peter Štellmach, SDB; povzeto po CaglieroLife