To so besede nekoga, ki ga presenetiš in ostane brez besed, ker ni pričakoval takega darila, hkrati pa se zaveda, da jim veliko pomeni. Te besede sem te dni doživel skupaj s sobratom Rudijem Tislom, ko sva podarila prenosni računalnik družini, ki doživlja stisko zaradi »šolanja na domu«. Marsikatera družina si namreč ne more privoščiti niti navadnega računalnika za svoje otroke. Starši skušajo pomagati otrokom opravljati šolske obveznosti kar s svojimi pametnimi telefoni.
Priznam, da sem spregledal elektronsko pošto, ki jo je pred tednom poslal inšpektorialni ekonom Janez Krnc. Na pobudo Maje Žibert, vodje razvojne pisarne, je Fundacija Don Bosko pripravila izredno akcijo, v kateri smo lahko zaprosili za prenosne računalnike za otroke v naših programih, za katere vemo, da so doma v stiski in si ne morejo privoščiti računalnikov. Zaradi karantene in posledično šolanja na domu bi jim računalnik še kako prav prišel.
Nisem si mislil, da tudi otroci, s katerimi se srečujem iz dneva v dan, marsikaj potrebujejo. Ne vem, kje sem imel glavo in svoje misli. Ker se drugi sobratje na elektronsko pošto očitno niso množično odzivali, nas je ekonom osebno poklical, če potrebujemo kakšen računalnik za šoloobvezne otroke. Na Skali smo se končno odzvali in po hitrem pregledu našteli pet družin, ki so najbolj upravičene do te vrste pomoči.
Iskreno lahko zapišem, da so bile te pomoči potrebne prav vse družine, saj se že več kot dva tedna mučijo, kako njihovi otroci opravljali šolske obveznosti, ki jih dobivajo iz dneva v dan. Doživela sva neizmerno hvaležnost od vseh družin. Eni so ostali brez besed, drugim je šlo na jok, tretji pa so v tem prepoznali Božjo previdnost. Mamica sedmih otrok je ob tem vzkliknila: »Bog pa res vedno poskrbi za nas.« Kaj ni to nekaj čudovitega?
Ni nujno, da počnemo samo velike reči, saj to res ni enostavno. Lahko pa naredimo veliko majhnih reči, ko bodo na koncu skupaj postale ne velika, temveč ogromna stvar!
Vilmos Svarc, Skala