V svoji pisarni v Rimu imam križ, ki je poln simbolike. Podarili so mi ga salezijanci v Peruju, ko sem jih obiskal.
Je križ, simbol krščanstva, kot ga vsi poznamo. Toda na križu ni pribit naš Gospod Jezus Kristus, temveč ubogi otrok. Sporočilo je jasno in zelo močno: Jezus je križan v ženskah, možeh in otrocih vsak dan tega našega sveta.
Nočem spodbujati občutkov krivde, dragi prijatelji, niti vas zagreniti. Rad pa bi vam zastavil vprašanje, ki me pogosto muči: »Ali res nismo sposobni zgraditi bolj pravičnega sveta? Nam to ne bo nikoli uspelo?«
Sam mislim, da bo. Je pa res, da čeprav je bilo storjenih že veliko korakov, je pot do cilja še zelo dolga! To pravim, ker sem v teh šestih letih lahko obiskal veliko sveta in videl toliko križanj. Izraz je močan, a drugače bi težko ubesedil vse, kar sem videl.
- Križani so bili otroci z ulic, ki sem jih srečal v salezijanskih ustanovah v Kolumbiji, na Šrilanki, v Luandi v Angoli in v mnogih drugih krajih. Tudi v tem trenutku se morajo v slumih (premnogih!) mest sveta skrivati in bežati kot podgane.
- Križani so bili fantje in dekleta, ki sem jih srečal v Ciudad Don Bosco v Kolumbiji. Gverilci FARC-a so jih prisili, da so morali ubijati celo svoje starše.
- Podobno križana na križu, kot visi v moji pisarni, so bila dekleta, ki so jih spolno zlorabili v Freetownu, glavnem mestu Sierra Leone. Z njimi sem se srečal, ko se že bile na varnem v salezijanski hiši, mnoge pa so še vedno na cestah ali v rokah krute mafije.
- Križani so bili otroci, ki sem jih srečal v hiši Don Bosco v Gani. Rešili so jih iz rok mafije, ki se ukvarja s preprodajo organov. Ob obisku sem srečal dekleti, stari devet let, ki sta bili »obsojeni« na smrt. Na srečo in hvala Bogu ju je policija rešila zadnji trenutek in odpeljala v salezijansko hišo. A koliko drugih deklet je izgubilo življenje v tem grozljivem poslu? Koliko je prodanih ali pohabljenih v tem trenutku?
- Križani so mnogi najstniki, ki so za mnoga leta vrženi v zapore brez sodnih obravnav. Moji salezijanci jih vsakodnevno obiskujejo, toda njihova pričakovanja so majhna. Med temi sem videl mlade, ki so na smrt bolni. Nobenega upanja več nimajo. Ostaja jim samo Bog.
- Križana so dekleta v mnogih obiskanih deželah, ki so prisiljena delati po dvanajst ur na dan v nemogočih razmerah. Pogajali smo se, da bi obiskovale šolo, vendar so bili prvi proti lastni starši, saj bi tako izgubili zaslužek (ni pomembno, kako majhen je).
- Mnogo let so križali družine ljudstev Bororo in Xavante v Braziliji, ki so zaradi nenasitnosti prekupčevalcev zemljišč skoraj izgubila lastna ozemlja. Naš sobrat Rudolf Lunkenbein in domačin Simon (o katerem sem vam že pripovedoval) sta bila križana s streli, ko sta jih branila.
- Na stotine otrok, ki sem jih srečal v Alepu, je bilo križanih. Zaradi nesmiselne vojne, zanje nerazumljive, ki jih je prikrajšala za družino, prihodnost in upanje.
- Križana za Jezusa sta bila v teh zadnjih mesecih salezijanca César Antonio in Fernando.
- Ta svet križa moške, ženske in otroke z v Sredozemlju utopljenimi sanjami, ki jih trgovci po plačilu velikih vsot za »prehod« (kako ironičen izraz!) pustijo na cedilu.
- Križan je bil Óscar Alberto Martínez, ki je odpotoval iz Salvadorja in umrl v Rio Grande, objemajoč svojo dvoletno hčer Valerio.
- Na vseh celinah in v vseh deželah sem srečeval križane ljudi.
Želim dodati preprosto misel: upreti se moramo krilatici, da tako pač mora biti, da smo navajeni in se nam zdi naravno. Upreti se moramo tem, ki mislijo, da je to »cena, ki jo je potrebno plačati«. V vojaško farizejskem jeziku, ki se uporablja v vojnem času, pravijo, da je to »neizogibna postranska škoda.« Toda smrt, izguba človeškega življenja nikoli, NIKOLI ne more biti postranska škoda!
Pred tolikimi križanji moramo imeti neizogibno odprte oči in budno vest. Biti moramo popolnoma pozorni in obsoditi vse, kar je narobe. Biti moramo dejavni in odkrivati, kaj lahko storimo, kje in s kom lahko v tem združimo moči.
Velikani zgodovine, veliki in preprosti svetniki so ob svojem času počeli enako. Začenši z našim ljubljenim don Boskom. Vse življenje se je boril za življenje in proti vsem oblikam krivic in zlorab.
In končno, prijatelji: ko boste naslednjič premišljevali pred križem, se spomnite teh besed. To povem z žalostjo, a verjetno bodo še naprej pribijali na križ može, žene in otroke.
Ángel Fernández Artime, vrhovni predstojnik
