V korak z mladimi.

Jožef Allamano, bivši gojenec oratorija v Valdoccu, bo razglašen za svetnika

Na rednem konzistoriju za kanonizacijo blaženih, ki je potekal 1. julija 2024 v Vatikanu, so objavili datum kanonizacije blaženega Jožefa Allamana, ustanovitelja misijonarjev Tolažnice, ki bo v nedeljo, 20. oktobra 2024, ob svetovnem dnevu misijonov.

Kratek življenjepis

Jožef Allamano se je rodil leta 1851 v kraju Castelnuovo d’Asti tako kot Janez Bosko. Kot otrok in najstnik je don Boska izbral za duhovnega voditelja v salezijanskem oratoriju v Valdoccu.

Leta 1873 je bil posvečen v duhovnika, kasneje pa je v pokorščini sprejel službo rektorja svetišča Consolata (Tolažnica), ki so se ga vsi otepali zaradi starodavne zgradbe, delno v ruševinah, in težkega položaja internata za pripravo mladih duhovnikov. Z vsemi močmi si je prizadeva, da je Consolata ponovno postala duhovno središče mesta Turin. Zanimal se je tudi za delavske probleme in postal pionir katoliškega tiska.

Že kot mladeniča ga je privlačil misijonski ideal. Jasno si je zamislil misijon ad gentes kot največjo uresničitev duhovniškega poklica in zato je leta 1901 ustanovil Inštitut misijonarjev Tolažnice. Ko je začutil nujno potrebo po ženah, posvečenih evangelizaciji, je devet let kasneje ustanovil misijonski zavod Tolažnice. Umrl je 16. februarja 1926. Za blaženega ga je razglasil sveti Janez Pavel II. 7. oktobra 1990.

Čudež, ki ga pripisujejo priprošnji blaženega Jožefa Allamana, se je zgodil v brazilskem amazonskem gozdu, v zvezni državi Roraima. Sorina, moškega iz etnične skupine Yanomami, je napadel jaguar in ga hudo poškodoval po glavi ter mu razprl lobanjo. Bil je 7. februar 1996, prvi dan devetdnevnice k blaženemu Jožefu Allamanu. Prepeljali so ga v bolnišnico v kraj Boa Vista, ki jo oskrbujejo misijonarji Tolažnice. Ti so nenehno prosili za njegovo ozdravitev s priprošnjo k očetu ustanovitelju. Sorino je v nekaj mesecih čudežno ozdravel in še vedno živi v svoji avtohtoni skupnosti.

Jožef Allamano in don Bosko

Jožef Allamano je med postopkom za don Boskov kanonizacijo pričeval, da se je srečal in pogovarjal z don Boskom že v Castelnuovu, ko je bil še deček. Pravo srečanje pa se je zgodilo v Valdoccu leta 1862, ko sta on in njegov brat Natale vstopila v oratorij v spremstvu strica duhovnika Janeza Allamana. O prvem srečanju don Boska in Allamana ne vemo ničesar. Z gotovostjo pa vemo, da se je od takrat med njima začelo vzpostavljati dobro razumevanje: »Častitega don Boska so imeli vsi radi zaradi njegove dobrote in so ga sprejemali z znamenji spoštovanja in naklonjenosti. Njegov način je bil osvojiti srca in nisem poznal nikogar, ki bi se pritoževal nad njim.«

Don Bosko je, glede na svojo očitno izvrstno pedagoško umetnost, pomagal tudi Allamanu in ga spodbujal na njegovi poti usposabljanja: »Res je, da sem imel in imam posebno naklonjenost in vdanost do častitljivega zaradi dobrega, ki mi ga je storil v mojem zgodnjem vzgojnem procesu in ker je bil takrat moj redni spovednik.« Mladega Allamana je don Bosko pograjal, ko je 19. avgusta 1866 zapustil Valdocco, ne da bi se poslovil: »Kaj si storil … Odšel si, ne da bi se poslovil!« Allamano je vedno ohranjal pozitiven spomin na don Boska kot vzgojitelja in ustanovitelja, skupaj z občudovanjem nad tem, kar so storili salezijanci. Proti koncu svojega življenja je neprisiljeno zaupal: »Velikokrat sem se vprašal, zakaj je Gospod blagoslavljal in blagoslavlja salezijance na tako izjemen način. Mislim, da je eden od razlogov, če ne glavni, to, da so spoštovali don Boska. Spoštovali so ga, ko je bil živ, in spoštovali so ga, ko je bil mrtev. Temu sem priča in spominjam se, kako so se v mojem času v oratoriju uresničevale don Boskove želje in želje. Zato jih je Gospod blagoslovil in jih še blagoslavlja.«

ANS

Morda vas zanima tudi