Po molitvi Angel Gospodov, v nedeljo 5. septembra, je papež Frančišek napovedal: »Prihodnjo nedeljo bom šel v Budimpešto na zaključek Mednarodnega evharističnega kongresa. Moje romanje se bo po maši za nekaj dni nadaljevalo na Slovaškem in se bo zaključilo naslednjo sredo z velikim ljudskim obhajanjem Žalostne Device, zavetnice te dežele. Ti dnevi bodo torej v osrčju Evrope zaznamovani z češčenjem in molitvijo … in izročam obiske, ki jih bom opravil, priprošnji številnih junakov vere, ki so v teh krajih med sovražnostjo in preganjanjem pričevali za evangelij. Naj pomagajo tudi danes pričevati Evropi ne toliko z besedami, ampak bolj z dejanji dela usmiljenja in gostoljubnosti Gospodovo dobro oznanilo, da nas ljubi in nas rešuje.«
Med herojskimi pričevalci vere omenimo dva mučenca salezijanske družine, ki prihajata iz teh dežel: blaženi Štefan Sándor (1914-1953), madžarski salezijanec brat, žrtev močnega protiverskega nasilja v komunističnem obdobju, ki je bil razglašen za blaženega v Budimpešti 19. oktobra 2013 ter blaženi Titus Zeman (1915-1969), slovaški salezijanski duhovnik, mučenec za poklice, ki je bil za blaženega razglašen v Bratislavi 30. septembra 2017.
Štefan Sándor je animiral skupino ministrantov, ki so sodelovali na mednarodnem evharističnem kongresu v Budimpešti leta 1936. Takrat je Madžarsko obiskal tudi vrhovni predstojnik Peter Ricaldone, ki je ob pogledu na ministrantsko skupino pod vodstvom mladega brata v latinščini vzkliknil: »Admirabilis, inimitabilis«.
Skupina ministrantov je štela prek 100 mladih. Štefan ministrantov ni pripravljal le za strežbo ob oltarju, temveč je od njih zahteval resno duhovno pripravo z molitvijo, pesmimi ter udeležbo pri ministrantskih vajah. Fantje so skupaj preživljali tudi prosti čas. Ljubezen do Jezusa v sveti evharistiji je Štefana vodila, da je daroval svoje življenje predvsem za madžarsko mladino.
Titus Zeman se je rodil v globoko krščanski družini, ki je, tako kot vsi Slovaki, zelo častila Žalostno mater Božjo iz romarskega svetišča v Šaštínu. Leta 1925, ko je dopolnil 10 let, je želel poromati k njej, a ker je zbolel, se je moral romanju odreči. Druge romarje je zato prosil, naj se ga spomnijo, on pa bo molil doma. Čez nekaj dni, ko so se vrnili, ga je oče pospremil na hišni prag, da bi bil tako deležen blagoslova romarjev. Za Titusa je bilo dovolj, da je od daleč videl procesijski križ. Ta mu je potešil lastne želje. Vrnil se je v hišo, a v tistih nekaj trenutkih se je zgodilo nekaj velikega.
Titus je ozdravel po priprošnji svete Device. Ne da bi povedal staršem, ji je pred tem obljubil, da če bo ozdravel, bo »za vedno postal njen sin.« V teh edinstvenih besedah je Titus strnil trden namen svoje posvetitve. Ker so leto pred tem salezijanci na Slovaškem odprli prvo ustanovo prav ob svetišču Šaštínu, se je Titus odločil, da postane salezijanski duhovnik: salezijanska hiša, tako je menil, je Marijina hiša!
V zaupanju v Marijo in oživljen z don Boskovim apostolskim duhom je svoje življenje daroval za poklice in v soočenju s preganjanji dosegel palmo mučeništva.
ANS