Vojna vsak dan znova razkriva brutalno nasilje: neselektivne poboje, posilstva … Skoraj enajst milijonov razseljenih oseb in skoraj pet milijonov beguncev v državah izven Ukrajine daje predstavo o obsegu te človeške tragedije. Pričevanja teh, ki jim je uspelo pobegniti, so še naprej šokantna. Tudi družini Anatolija in Ranje s tremi otroki je s pomočjo salezijancev uspelo pobegniti iz vzhodne regije Lugansk in so zdaj na varnem v Lvovu.
Anatolij in Ranja sta mlad par s tremi majhnimi otroki, starimi 15, 8 in 6 let, ki sta živela v mirni vasici Toshinvka v regiji Lugansk na vzhodu Ukrajine. »Imeli smo načrte za prihodnost, obdelovali smo zemljo in mirno vzgajali svoje otroke. Nato se je 24. februarja vse spremenilo,« pravi Anatolij.
Družina se je prebudila ob zvokih eksplozij, vse mesto se je prestrašeno znašlo v iskanju moke, sladkorja, soli, olja za nekaj dni … A po enem tednu v trgovinah ni bilo nič drugega razen začimb. »Hrane nisva imela veliko, a kljub temu sva s sosedi lahko nekaj skuhala za otroke, medtem ko smo poslušali eksplozije bomb,« se spominja Ranja.
19. marec je bil najslabši dan, saj so bombe zadele njihov dom. »Vse se je treslo, vrgli smo se na tla in naenkrat so se znašli sredi kamenja, stekla … Otroci so kričali od strahu … Skušala sva jih pomiriti. Mislili smo, da bomo tam umrli. Bilo je grozno,« pojasnjuje par.
Od takrat naprej so postale reševanje življenj in sanje o miru ponavljajoče se misli vseh. »Zatekli smo se v šolo in molili, da bombe ne bi več padale na nas. Bivali smo v kleti šole, hladni in brez oken, ki je služila kot zavetišče,« nadaljujeta tragično pripoved.
Z družinami iz bližnje vasi Lower so se zaradi skupne stiske povezali v tesno skupino. Zunaj zavetišča je bilo med eksplozijami ter hrupom letal in helikopterjev še naprej grozljivo. Nekega dne je salezijanski duhovnik Oleg Ladnyuk prispel z belim kombijem ter razdelil hrano in sveče. »Obrazi otrok so se spremenili zahvaljujoč preprostim piškotkom in tudi starši smo se napolnili z upanjem, ko smo prejeli nekaj hrane,« se spominja Anatolij.
Naslednji dan je bomba padla v bližino šole, zato so vsi hoteli le na varnejše mesto. »Nismo imeli ne denarja ne sredstev,« pojasnjuje. Ravnatelju šole je uspelo dobiti avtobus, s katerim je so lahko zbežale vse družine, skupaj 40 ljudi. Prepotovali so 40 km do Zolotarivke, okoli sebe pa so videli le dim, smrt in uničenje. Ko so prispeli na postajo, so se z vlakom odpeljali do Slavjanska, od tam pa so po večdnevnem potovanju proti zahodu končno prispeli v Lvov.
»Zgodaj zjutraj smo prispeli na železniško postajo Lvov, kjer je bilo vse organizirano. Sprejeli so nas v prvem nadstropju postaje in nam dali, kar smo potrebovali: odeje, vzmetnice, blazine … Otroci so zaspali, mi pa smo se utapljali v dvomih: Kam zdaj? Brez dela, brez doma … «, dodaja Ranja.
Vsi so ostali skupaj kot družina, naslednje jutro pa so se salezijanci spet vrnili, da bi jim vlili vsaj malo upanja v njihova življenja. »Tokrat nas je duhovnik Mykhaylo Chaban (predstojnik grško katoliških salezijancev v Ukrajini) odpeljal v salezijansko hišo in nas namestil v udobno sobo. Njegova topla dobrodošlica nam je vlila miru in zelo smo hvaležni vsem, ki nam ves ta čas pomagate,« zaključuje Anatolij.
Lvov je na zahodu Ukrajini in do doslej razmeroma »varen« kraj. Mnogi, ki morajo zapustiti najnevarnejša območja države, a nočejo v tujino, se selijo prav sem. Zdaj jih je toliko, da je vlada začela postavljati kontejnerske hiše za 10.000 družin. Nekaj od teh jih stoji tudi v salezijanskem kompleksu. V tem »kontejnerskem mestu« bo imela vsaka družina majhen dom v posebej opremljenem zabojniku, s skupnimi kopalnicami in mobilnimi kuhinjami.
Te družine tako postajajo novi »župljani« in del salezijanske »družine«.
Vir: Misiones Salesianas, Salezijanska koordinacija
