V Turinu so se 10. januarja 2019 začeli Dnevi duhovnosti salezijanske družine, pred tem pa je izšla knjiga »Veselje evangelija z don Boskom«, ki jo je uredil salezijanec Antonio Carriero, uvod pa je napisal sam papež Frančišek. V obsežni knjigi člani salezijanske družine osvetljujejo sporočilo apostolske spodbude v salezijanski luči. V uvodniku papež Frančišek osvetli »visoko merilo krščanskega življenja«, ki ga je sveti ustanovitelj udejanjal na turinskih družbenih obrobjih ter podaja nekatere izzive, kako danes nadaljevati njegovo poslanstvo.
Salezijanci ste lahko srečni, ker vaš ustanovitelj don Bosko ni bil svetnik z obrazom »velikega petka«, žalosten, vase zaprt … temveč z obrazom »cvetne nedelje«. Bil je vedno vesel, sprejemajoč kljub tisoč težavam in naporom, ki so ga vsakodnevno pestile. Kot piše v Biografskih spominih, »je njegov žareči obraz izražal osebno zadovoljstvo, ko se je nahajal med svojimi fanti« (MB XII, 14). Ni slučajno, da je njegova svetost v tem, da smo »vedno veseli«. Lahko ga označimo za »zdravega prinašalca« tistega »evangeljskega veselja«, ki ga je predlagal svojemu prvemu velikemu gojencu, svetemu Dominiku Saviu in vsem vam, salezijanci, kot pristen in vedno zanimiv stil »visokega merila krščanskega življenja« (Janez Pavel II., Novo Millennio Ineunte, 31).
Njegovo sporočilo je bilo v času, ko so duhovniki živeli ločeno od življenja ljudi, revolucionarno. »Visoko merilo krščanskega življenja« je don Bosko udejanjil, ko je vstopil na »družbena in bivanjska obrobja«, ki so v 19. stoletju rasla v Turinu, takrat glavnem mestu Italije in industrijskem mestu, ki je privlačilo na stotine mladih v iskanju dela. Dejansko je »duhovnik ubogih in zapuščenih mladih«, po nasvetu svojega učitelja sv. Jožefa Cafassa, odšel na ulice, obiskoval gradbišča, tovarne in zapore ter tam iskal osamljene in zapuščene fante, prepuščene na milost in nemilost njihovim gospodarjem. Prinašal je veselje in skrb pravega vzgojitelja vsem fantom, ki jih je potegnil z ulic in so v Valdoccu našli oazo vedrine ter kraj, kjer so se navzeli obnašanja kot »dobri kristjani in pošteni državljani«. To je ozračje veselja in družinskosti, ki sem jo kot fantič na srečo izkusil tudi sam, ko sem obiskoval šesti razred v Zavodu Wilfrid Baròn de los Ángeles v Ramos Mejíi. Salezijanci so me vzgojili za lepoto, za delo in kako biti vedno vesel. To je vaša karizma.
Pomagali so mi odrasti brez strahu, brez obsedenosti. Pomagali smo mi, da sem šel naprej v veselju in molitvi. Ob obisku bazilike Marije Pomočnice 21. junija 2015 sem vam priporočil tri don Boskove bele ljubezni, ki vam jih polagam na srce tudi sedaj: Marija, Evharistija in papež. Danes se o Mariji malo govori s tako ljubeznijo, s kakršno je govoril vaš svetnik. Zaupal je v Boga z molitvijo k Mariji in z zaupanjem vanjo, ki mu je dajala pogum, da se je soočil z izzivi in nevarnostmi življenja in svojega poslanstva. Evharistija, druga don Boskova bela ljubezen, naj vas spomni, da boste mlade navajali na udeležbo pri bogoslužju, dobro živeto, in jim pomagali vstopiti v evharistično skrivnost. Ne pozabite na adoracijo. In še ljubezen do papeža: ne gre za ljubezen do osebe, temveč do Petra kot voditelja Cerkve, Kristusovega predstavnika in ženina Cerkve. V tej beli ljubezni do papeža je ljubezen do Cerkve. Vprašanje, ki si ga zastavite, je: »Kakšen don Boskov salezijanec bi moral biti za mlade danes?« Sam bi odgovoril: človek dejanj, kot vaš ustanovitelj, ki je namesto kariere hišnega duhovnika v plemiških družinah izbral služenje ubogim in zapuščenim mladim. Salezijanec, ki zna gledati okrog sebe, vidi kritične položaje, težave, se sooča z njimi, jih analizira in se pogumno odloči. Poklican je, da gre na vsa obrobja sveta in zgodovine, obrobja dela in družine, kulture in ekonomije, ki potrebujejo ozdravljenje.
In če v duhu Vstalega sprejme obrobja, naseljena z mladimi in njihovimi družinami, se mednje naseli Božje kraljestvo in drugačna zgodba postaja mogoča. Salezijanec je vzgojitelj, ki objame krhkost mladih, ki živijo zaznamovani in brez prihodnosti, poklekne k njihovim ranam in jih obveže kot dobri Samarijan. Salezijanec je tudi optimist po naravi in zna mlade gledati s pozitivnim realizmom. Kot še danes uči don Bosko, salezijanec v vsakem izmed njih, tudi v najbolj upornem in nepredvidljivem, vidi »dobro točko«, na kateri dela s potrpežljivostjo in ljubeznijo. Salezijanec je nenazadnje prinašalec veselja, ki se rodi iz novice, da je Jezus Kristus vstal in je del vseh človeških pogojev. Bog dejansko ne izključuje nikogar. Da bi nas ljubil, ne zahteva, da bi bili dobri. Niti nas ne vpraša za dovoljenje, da bi nas ljubil. Ljubi nas in odpušča nam. In če se prepustimo preprostemu presenečenju nekoga, ki nima kaj zgubiti, bomo svoje srce začutili preplavljeno z ljubeznijo. Ko umanjkajo te značilnosti, se pojavijo zdolgočaseni in žalostni obrazi.
Ne! Mladim je treba prinesti to lepo novico, resnično novico v nasprotju z vsemi novicami, ki vsakodnevno minevajo v časopisih in na omrežjih. Kristus je resnično vstal in to so izpričali don Bosko in mati Mazzarello, vsi sveti in blaženi salezijanske družine kot tudi vsi člani, ki vsakodnevno preoblikujejo življenja tistih, s katerimi se srečujejo, saj so se sami prvi pustili preoblikovati Božjemu usmiljenju. Salezijanec tako postaja priča Evangelija, Vesele novice, ki se v svoji preprostosti sooča z vsestransko kulturo v vsaki deželi. Usklajevanje preprostosti in vsestranskosti je za don Boskovega sina vsakdanje poslanstvo.
Obširni komentar, ki sledi, prebira apostolsko spodbudo Veselje evangelija s salezijanskim ključem. Zaupan je bil velikim strokovnjakom različnih disciplin, ki s pozorno občutljivostjo in z don Boskovim pogledom izpostavljajo papeževo misel v povezavi z različnimi trenutnimi položaji, da bi vzgajali mlade in jih vodili k dobremu. Prepričan sem, da bo prebiranje teh strani vsem don Boskovim sinovom in hčeram, raztresenim po vsem svetu, in tistim, ki delijo salezijansko vzgojno karizmo, prineslo mnogo dobrega. Ob premišljevanju besedil bodo našli veliko iztočnic za razlago realnosti in poživitev vzgojnega dela v službi mladih današnjega časa.
Povzeto po ANS