Mladi salezijanec Danijel Kokalj (2001) je trenutno najmlajši slovenski salezijanec in prihaja iz župnije Vodice. Po končani gimnaziji in letu razločevanja na Rakovniku je leto salezijanskega noviciata preživel v don Boskovem rojstnem kraju, na Colle don Bosco. Tam je leta 2022 izpovedal prve redovne zaobljube in nato svoje oblikovanje nadaljeval z dvoletnim študijem filozofije na Salezijanski papeški univerzi v Rimu.
Kot mladi salezijanec si jeseni začel vzgojno-pastoralno prakso v Domu Janeza Boska na Rakovniku. Kako bi ocenil to izkušnjo v luči salezijanskega poslanstva in svojega salezijanskega oblikovanja?
Bivati in delati z dijaki v dijaškem domu je ena največjih, pa tudi najbolj karizmatičnih izkušenj, ki jih premore salezijansko poslanstvo; pomislimo samo na začetke prvega don Boskovega oratorija v Turinu, pa na Dominika Savia. Kakšen vzgojni potencial ima živeti z mladimi 24 ur na dan! Sprva kot dijak in pozneje kot kandidat za salezijanca sem v naši želimeljski vzgojni ustanovi tudi sam opazil, kako je za salezijanca to lahko eno najnapornejših, a tudi najlepših del.
V luči mojega salezijanskega oblikovanja je pomembno družinsko ozračje in s tem povezane dinamike, ki se v dijaškem domu hitro vzpostavijo. Dijaki te dobro spoznajo in vedno lahko »preberejo«; hitro se porušijo razdalje v odnosih, ni prostora za idealiziranja. Nastane zelo realna mreža človeških odnosov, kjer vsak lahko pri drugem opazi in je tudi sposoben izraziti pozitivne in negativne lastnosti. Predvsem pa v takem ozračju lahko skupaj rastemo in živimo.
Kot si omenil, si bil kot srednješolec tudi sam deležen salezijanske vzgoje (v Domu Janeza Boska v Želimljah in na tamkajšnji gimnaziji). Kakšni so srednješolci, za katere kot salezijanec živiš in delaš danes? So drugačni, kot ste bili nekoč vi, želimeljski »cimri« in sošolci?
Razmere so zelo podobne; razlika je v tem, da se rakovniški dijaki šolajo na različnih javnih (večinoma poklicnih) šolah v Ljubljani. Zato za razliko od svojih želimeljskih kolegov dobijo povsem drugačen pogled in to se v dijaškem domu pozna; mladi ustvarjajo drugačno vzdušje, pri nekaterih temah imajo tudi drugačen način razmišljanja.
Najstniki sami po sebi pa niso bistveno drugačni. Gre vsekakor za mlade iz bolj ali manj »katoliških« družin. Pri njih se pojavljajo podobne težave, stiske, vprašanja. Iz tega vidika jih lažje razumem, ker sem čez mnoge od teh stisk šel tudi sam; opažam celo, kako nekatere preizkušnje, ki sem jih doživel in premagal sam, potem lahko uporabim kot izkušnje za lažje razumevanje situacij teh mladostnikov, s katerimi delam.
Kdaj in kako si se zavedel Božjega klica v salezijansko posvečeno življenje in sprejel »življenjsko ponudbo«, ki ti jo je namenil Gospod?
Moj osebni odnos z Bogom se je začel oblikovati že v osnovni šoli. Bil sem član prve generacije Osnovne šole Alojzija Šuštarja. Tam smo imeli »šolskega kaplana«, ki mi je bil pri srcu in sva se zelo dobro ujela; z njim smo imeli nekakšno fantovsko skupino, krožek, kjer smo se tedensko srečevali, molili, družili in zabavali. V 8. razredu mi je kaplan predlagal, da bi začel hoditi k mesečni sveti spovedi, in iz tega so se razvili zametki duhovnega spremljanja.
Nato je prišla odločitev za Gimnazijo Želimlje, ki, kot vidim danes, ni bila naključje. Tam sem spoznal salezijance, ki so postali moji vzgojitelji. Pri njih sem videl zgled, kako je duhovnik lahko vesel, in to celo bolj vesel od drugih ljudi! To je bilo tisto »nekaj več«. Temu se je nato priključila vloga animatorja na duhovnih vajah, pa tudi pomenljiva mednarodna izkušnja, kjer se me je nekoč ob prepevanju neke duhovne pesmi osebno dotaknilo vprašanje: Kam me kličeš, Gospod? To vprašanje mi je ostalo v srcu in odtlej ga nisem mogel več spregledati; nisem se mogel trdno odločiti, ne da bi dal odgovor na to vprašanje. Po pogovorih z duhovnim spremljevalcem sem na nekih adventnih duhovnih vajah dobil potrditev tega klica in začutil, da Gospod želi od mene prav to.
K temu, da si danes tu, sta v prvi vrsti prispevala domače okolje in družinska vzgoja. Kako bi opisal svojo družino in okolje, iz katerega izhajaš?
Zelo sem hvaležen za odnose v svoji družini in za vsakega od nas. Sem najmlajši sin, imam dve starejši sestri in brata, oče in mama pa sta sedaj tik pred upokojitvijo. Nas otroke sta zelo prevevala krščansko okolje in vzgoja. Kot družina smo bili ves čas aktivni pri skrbi za podružnico naše župnije. V času vzpostavljanja osebnega odnosa z Gospodom sta mi bližina in nenehen prost dostop v cerkev, ki je posvečena Mariji, ogromno pomenila. To je zelo vplivalo tudi na odkrivanje poklica. Starši so me zelo veseli, me podpirajo in, kar je najpomembneje, puščajo mi vso svobodo v mojih odločitvah.
Če se vrneva na salezijanski Rakovnik: 24 ur na dan živiš in delaš z mladimi in za mlade. Kaj te pri njih navdušuje in kaj ti je pri njih v izziv?
Najstniki iščejo trdno odraslo osebo; če bi popuščal vedno in vsem, me ne bi cenili. Zato mi je v izziv biti usmiljeni oče z dvema rokama, kot ga je naslikal Rembrandt, z »moško« odločno in »žensko« milo roko. Mladostniki morajo začutiti, da so ljubljeni, da se zanje nekdo zanima. Tako je prvo vprašanje, ko zvečer stopim v njihove sobe: »Kako ste?« Enostavno potrebujejo priložnost, da lahko o sebi spregovorijo z odraslo osebo, vedno v največji možni svobodi in zaupanju. To, da imam kot vzgojitelj možnost, da jim lahko pomagam v njihovih zdajšnjih stiskah in negotovostih, je velik dar. Trudim se za njihovo zaupanje; hkrati pa se zavedam, da v teh letih mladostnik zelo težko pusti drugo osebo blizu, sploh če je to odrasli. Pri fantih je to vidno še toliko bolj, veliko pa je odvisno tudi od okolja, iz katerega prihajajo.
Zelo zanimivo je, kako so bili zadovoljni po osebnih pogovorih, ki sem jih opravil z njimi. V njih skupaj odpiramo določene teme, ki se dotikajo njihove človeške, šolske, pa tudi duhovne rasti. S starši namreč najstniki v tem obdobju pogosto nimajo poglobljenih pogovorov in ta nevarnost je seveda lahko navzoča tudi v mojem primeru.
Končno mi je v izziv, kako jim postavljati meje, ki bodo zanje dobre, in jim obenem dati vedeti, da stojim za njimi in da so mi pomembni. Če ne bi živel z mislijo na to, bi lahko moje delo in prizadevanje hitro izgubila smisel.
Zaključili smo leto, ko smo v salezijanski družini obeležili 200-letnico znamenitih don Boskovih sanj pri devetih letih, ki so temeljno začrtale njegovo prihodnost in poslanstvo. Kako pa ti vidiš prihodnost salezijanskega dela v Sloveniji?
Salezijanci trenutno delamo veliko dobrega z vsemi programi in ustanovami, ki jih vodimo; tudi slovenski Cerkvi dajemo svežino s svojo široko vzgojno-pastoralno in duhovno ponudbo. V bližnji prihodnosti pa se bo to zelo spremenilo. Ne bo nas dovolj, da bi delali vse in tako, kot smo to delali do sedaj. Nekateri koraki preureditve se že izvajajo, drugi bodo še potrebni.
Najprej se mi zdi potrebno še naprej navduševati mlade za salezijanski poklic; vstopati v skrivnost Gospodove logike, koga Bog kliče in pošilja. Mogoče nismo mi vedno tisti, ki vidimo pravo stanje, a Gospod bo dal, in to v tisti meri, ki jo bomo potrebovali. To bodo sadovi Njegove milosti skupaj z našimi molitvami, delom in zgledom, torej z iskreno ljubeznijo do mladih.
Glede na svojo italijansko in sedanjo rakovniško izkušnjo vidim prihodnost v nadaljevanju dela dijaških domov in mladinskih centrov; naša prihodnost je v delu z najbolj ubogimi v Sloveniji, sploh preko mladinskih centrov, v katerih pridemo v stik z mladimi iz pristne družbene resničnosti. Dijaški domovi so zaklad, ki ga Evropa počasi izgublja, v Sloveniji pa ga ne smemo izgubiti; veliko mladih je vključenih v dijaške domove, ki imajo nanje velik vzgojni vpliv. Hkrati pa mi je blizu ideja o salezijanski poklicni šoli, ki bi pomenila velik preboj. V Sloveniji katoliške poklicne šole še ni. Zaenkrat obstaja le kot sanje in velika skrita želja.
Pogovarjal se je Domen Kos, SDB. Pogovor je bil najprej objavljen v reviji Don Bosko 1/2025