Na Rudniku v Ljubljani, kjer župnikuje salezijanec Lojze Zupan, so v zadnjih letih na mestu nekdanjega gospodarskega poslopja postavili nov pastoralni center z vsemi potrebnimi prostori za sodobno delovanje župnije. Učilnica pa razkriva zanimivo opremo: sedeži v obliki kock, na katerih so besede iz misli sv. Janeza Boska. Avtorica zamisli je oblikovalka gospa Evita Lukež, ki je v slovenski prostor vnesla že precej sledi lepote in čara tako knjig kot prostorov.
S salezijanci ne sodelujete prvič. Kje in na kakšen način ste jih spoznali?
Najprej bi se vam zahvalila za povabilo na pogovor, priliko imam, ker je začetek leta, da vsem zaželim obilo smeha. Smeh bo, če bo veliko lepega in dobrega.
S salezijanci sem prvič sodelovala v letih 2011 in 2012. K skupnemu projektu Občine Veržej, Zavoda Marianum in Pomurskega muzeja Murska Sobota z naslovom Rokodelska akademija 2 me je v Veržej pripeljala gospa Jelka Pšajd, muzejska svetovalka Etnološkega oddelka muzeja. Center domače in umetne obrti ‒ Center DUO ‒ je dobil nove prostore, oblikovala naj bi opremo sprejemnega prostora in rokodelske trgovine ter razstavnega prostora. Vodja centra in idejni vodja projekta etnolog in teolog gospod Janez Krnc mi je predstavil vzgojiteljsko poslanstvo salezijancev in prizadevanja za predajo znanj rokodelskih veščin vsem uka željnim. Razkazal mi je bogate zbirke risb, zapiskov, knjig in mojstrovine pletarjev iz šibja, slame in ličkanja; razkazal mi je bogato dediščino kovaštva, predstavil lončarsko tradicijo severovzhodnega dela naše dežele in celo plejado novih izdelkov nastalih v živi lončarski rokodelski delavnici, kjer svoje znanje vsem radovednim deli lončarka Urša Ambrož.
Natresel mi je kup idej in želja: center bi moral postati zbirališče mojstrov, zbirališče nadebudnih naslednikov, raziskovalcev zapuščine, prostor za predstavitve, predavanja, delavnice, razstave in trgovina. V soseščini naj bi uredili tudi kovaško in pletarske delavnice. Nekoliko je bilo treba obrzdati želje, tudi moje zamisli, ki so presegale možnosti realizacije. Potem pa je prišla prava ideja. Vključila sem rokodelce vseh veščin, ki so opremi vhodne avle dodali svoje izdelke, rokodelski trgovini pa vsa svetila. Tako so postali oblikovalci prostora in razstavljalci hkrati. Nastajajoča trgovina je bila takrat pravi tekmovalni poligon. Ko so mojstri prinašali luči, sem slišala: »Ej, tvoja je pa lepša od moje, bom novo naredil.« Prostori so z njihovim prispevkom postali res njihovi in takoj prepoznavni. Vso opremo je izdelalo mizarsto Tratar iz Ljubljane, z mojstri sodelujem od nekdaj, bi lahko rekla.
Očitno so zaradi svojega dela postali cenjeni tudi pri ljubljanskih salezijancih. Gospod Lojze Zupan se je nanje obrnil leta 2012, ko je bilo treba zamenjati vrata v zakristijo pri cerkvi sv. Simona in Juda Tadeja na Rudniku. Poklicali so me na pomoč. Vrata so prvi nagovor obiskovalcu, so povabilo v hišo. Zadovoljstvo naročnika me je pripeljalo na Rudnik še v letu 2015, ko sem narisala nove dodatne klopi za cerkev. Tudi to je bila zanimiva naloga. Klopi se enostavno nalagajo ena na drugo in se preoblikujejo v razstavne police. Moja želja je sicer bila, da bi bile v celoti lesene, a s svojim predlogom nisem zmagala. Sedaj so tapecirane … No, če pa na policah predmeti stoje na mehkem, pa tudi nič narobe.
Lansko poletje pa mi je bila zaupana naloga opremljanja novega pastoralnega centra na Rudniku. Največji izziv je bila ureditev učilnice. Za prostor, kjer naj bi se družilo tudi do štirideset otrok, kjer bi bistrili svoja znanja, molili, prepevali, vadili na raznih inštrumentih, kjer naj bi potekale ustvarjalne delavnice in igre, kjer naj bi nastopali, kjer naj bi organizirali oratorije za mlade in manj mlade, kjer naj bi tudi prespali kakšen dan, naj bi s skromnimi sredstvi oblikovala nekaj opreme.
Sedeži v obliki kock dajejo prostoru v novem pastoralnem centru na Rudniku lahkotnost in gibljivost. Od kje ste dobili zamisel in kako ste jo uresničili?
Želela sem oblikovati nekaj, kar bi lahko uporabili kot stole, kot klopi, kot mizice, kot skrinje oziroma omarice, kot ležišče, kot oder. Poleg uporabnosti sem želela narediti nekaj veselega, igrivega, tudi malo zagonetnega, nekaj, kar ne bo veliko stalo, pa bo vseeno narejeno za nekaj časa. Poseben izziv pa je bil narediti nekaj, kar se ne bo ›prehitro postaralo‹ in bo hkrati povezano s poslanstvom salezijancev.
Izmislila sem si rešitev z lesenimi ›kockami‹. Vse kocke so opremljene z napisi. Vsak gost bi imel svojo, zaradi napisov je zlahka prepoznavna. Lahko bi si jo izbral, lahko bi jo dobil z žrebom. Igraje se z lesenimi zatiči kocke povežejo v klopi. Vsaka klop je sestavljena iz petih kock v vrsti. Kock je toliko, da je mogoče zložiti šest klopi. Zamislila sem si še dve nižji klopci, enake dolžine. Zložene klopi ena za drugo z dvema nižjima spredaj se spremene v dvonivojski oder za nastopanje. Gledalcem so namenjene posebne kocke.
Gotovo me boste vprašali, od kod napisi. Vse kocke so opremljene z napisi don Boskovih misli. Celotne misli lahko preberemo, če izberemo prave kocke in jih v pravilnem vrstnem redu zložimo v klopi. Precej sem si dala dela, da sem napise razporedila po kockah tako, da ima napisano nek pomen, tudi če stoji kocka sama zase. Oprema se tako ne more ›postarati‹, don Boskove modrosti, nasveti, priporočila, želje so za vse ljudi za vse večne čase.
Menim, da bo iskanje pravega vrstnega reda in sestavljanje klopi tudi lepo in zabavno družabno doživetje.
Oprema učilnice še ni dokončna, manjkajo še delovne mize, ›kateder‹, še kaj se bo treba izmisliti na stenah, da bodo na ogled slike in pri roki kakšni pripomočki za delo.
Za uresničitev zamisli ste se morali poglobiti tudi v don Boskove misli. Kako ste jih doživljali osebno in kako si iz njih predstavljate ustanovitelja salezijancev, ki je živel v drugi polovici 19. stoletja?
Priznam, kar dolgo sem prebirala in izbirala citate. Izbrala sem misli, ki govore o delu, prizadevanjih in zavezah salezijancev, misli, ki pozivajo k delavnosti, poštenosti, dobremu, potrpežljivosti, odpuščanju, spravi, ljubezni, prijateljstvu, spoštovanju, povezovanju, pogumu, pobožnosti, zdravi pameti, veselju do dela, vedoželjnosti, dragocenem času, prisluškovanju lastni vesti, misli, ki nagovarjajo k poslušanju in razumevanju drugače mislečih. Nisem želela uporabiti preveč strogorednih nasvetov,
izbrala sem vzpodbudne, vesele in upanja vredne misli za vse nas, take, pod katere se tudi sama takoj podpišem.
Kako si predstavljam ustanovitelja salezijancev? Kot zelo daljnovidnega.
———
Ko so kocke zložene v klopce, beremo:
1. klopca:
Danes delajte tako, da vam jutri ne bo treba zardevati.
Kjer kraljuje ljubezen, tam je tudi sreča doma.
Kako prijeten zemeljski raj bi bila naša hiša, če bi se vsi potrudili prenašati drug drugega, si pomagati, odpuščati in bi pustili, da vlada ljubezen.
Vsaka minuta je zaklad.
Ljubezen vedno zmaguje.
Delajte dobro in se ne menite za govorice.
2. klopca:
Bodite vedno veseli in čas bo hitro tekel.
Potrudi se, da te bodo imeli radi.
Dostikrat ljubezniv opomin bolj zaleže kot dolge pridige.
Z nogami stopajte po zemlji, s srcem bivajte v nebesih.
Potrebno je veliko modrosti, da izberemo pravi trenutek, ko je opomin zdravilen.
Vse mine; to, kar ni večno, ni nič.
Pomnite, da je lep tisti dan, kadar z dobrim dejanjem premagate sovražnika.
3. klopca:
Glasbo mladih je treba poslušati s srcem, ne z ušesi.
Veselje, študij, pobožnost.
Kdor ima mirno vest, ima vse.
Storite dobro, komur le morete, slabega nikomur.
Vedno naj nas vodi razum, nikdar strast.
Da bi na svetu storili kaj dobrega, moramo biti povezani ter drug drugega spoštovati.
Toplo vam priporočam; v svojem govoru se izogibajte ostrih in pikrih besed; ravnajte drug z drugim kot dobri bratje.
4. klopca:
Odpustiti pomeni za vedno pozabiti.
Tu sem zato, da rešim vaše duše.
Sedaj sem zadovoljen, ker te vidim veselega.
Nebesa niso za lenuhe.
Red prepreči veliko zla.
Potrudi se, da te bodo imeli radi, potem te bodo z lahkoto ubogali.
Vera je, ki vse naredi.
Najbolje poučuje tisti, ki to, kar priporoča drugim, sam dela.
Na zemlji delamo za nebesa.
Zgodovina nas uči, kako je bila v vsakem času cenjena krepost in so vedno bili slavljeni tisti, ki so jo živeli.
5. klopca:
Starši nam otroke zaupajo v uk, gospod pa nam jih pošilja, da se ukvarjamo z njihovimi dušami.
Samo s potrpežljivostjo lahko dosežemo velike stvari.
Bog hoče, da vse, kar storimo zanj, naredimo z veseljem.
Hiša, kjer vlada zaupanje, se spremeni v raj, kjer ni nihče nezadovoljen.
Krepost rodi mir v srcu.
Vsak jezik, ki se ga naučimo, pomeni eno oviro manj med nami in milijoni in milijoni naših bratov drugih narodov; tako nam je omogočeno delati dobro.
6. klopca:
Kdor hoče biti ljubljen, mora pokazati, da ljubi.
Kazen mora biti zdravilna.
Zahtevamo veliko dela, da bi storili veliko dobrega.
Na prvem mestu naj bo ljubezen, ki jo namenimo svoji duši.
Potrudi se, da bodo vsi, s katerimi govoriš, postali tvoji prijatelji.
Pogum, vedno pogum: ne utrudimo se delati dobro in Bog bo z nami.
Herojstvo je v prenašanju slabosti drugih.
Pripravljeni moramo biti na vsako žrtev, da bi ohranili ljubezen in edinost s sobrati.
Molitev zmore, česar mi ne moremo.
Devet je samostojnih kock za posebne prilike. Vsaka je opremljena z enim don Boskovim citatom v celoti.
1: Kadar vidim mlade potopljene v igro, sem prepričan, da pri njih hudobni duh ne uspeva.
2: Pri opominjanju uporabljajte besede, ki spodujajo, nikdar takih, ki ponižujejo. Hvali, kar zasluži pohvalo, za grajo pa bodi počasen.
3: Gorje tistemu, ki dela za to, da bi ga svet hvalil; svet je slab plačnik in vedno povrne z nehvaležnostjo.
4: Od mladih ne zahtevam drugega kot to, da so dobri in vedno veseli.
5: Navadite se samoobvladanja, kajti to je način, da boste imeli dosti prijateljev in nobenega sovražnika.
6: Stvar, ki jo lahko opravljamo vsi in je najbolj koristna, se imenuje dober zgled.
7: Da bi se učili, je potrebno brati, brati veliko dobrih knjig.
8: Bolje o drugih vedno govoriti dobro; če to ni mogoče, pa molčati.
9: Biti dober ne pomeni, da nimamo pomanjkljivosti, ampak da se z njimi ne sprijaznimo.
Fotografije: Evita Lukež (klopi, kljuka), Jože Rehberger (Center DUO), Dragan Arrigler (vrata zakristije), Patricija Belak (kocke)
Pogovor je bil v skrajšani obliki objavljen v reviji Don Bosko 1/2021.
