Kardinali zaščitniki salezijanske družbe

Institucija kardinalskih zaščitnikov za kongregacije je starodavna tradicija, ki sega v prva stoletja Cerkve, ko je papež imenoval zagovornike in predstavnike vere. Sčasoma se je ta praksa razširila na redovne družbe, ki jim je bil dodeljen kardinal z nalogo, da ščiti njihove pravice pri Svetem sedežu. To naklonjenost je uživala tudi salezijanska družba sv. Janeza Boska, ki je imela več kardinalov, ki so jo zastopali in varovali pri cerkvenih sedežih.

Izvor vloge kardinala zaščitnika

Običaj zaščitnika sega v prva stoletja rimskega imperija, ko je Romul, ustanovitelj Rima, ustvaril dva družbena razreda: patricije in plebejce. Vsak plebejec je lahko izvolil patricija za zaščitnika, kar je vzpostavilo sistem vzajemne koristi med obema družbenima razredoma. To prakso je pozneje sprejela tudi Cerkev. Eden prvih primerov cerkvenega zaščitnika je sveti Sebastijan, ki ga je papež Kaj leta 283 imenoval za zaščitnika rimske Cerkve.

V 13. stoletju je dodelitev kardinalov zaščitnikov redovnim redom postala utrjena praksa. Sveti Frančišek Asiški je bil eden prvih, ki je za svoj red zaprosil kardinala zaščitnika. Po videnju, v katerem so njegove brate napadle ptice ujede, je Frančišek prosil papeža, naj za njihovega zaščitnika določi kardinala. Inocenc III. se je strinjal in imenoval svojega nečaka, kardinala Ugolina Contija. Od takrat so verski redovi sledili tej tradiciji, da bi pridobili zaščito in podporo v svojih odnosih s Cerkvijo.

Ta praksa se je razširila skoraj kot nuja, saj so novi beraški in potujoči redovi imeli drugačen življenjski slog od menihov s stalnim prebivališčem, ki so jih lokalni škofje dobro poznali. Zemljepisne oddaljenosti, različni politični sistemi krajev, v katerih so delovali novi redovi in komunikacijske težave tistega časa so zahtevale osebnost z avtoriteto, ki je poglobljeno poznala njihove težave in potrebe. Zastopala jih je pri rimski kuriji, branila njihove pravice in interese ter posredovala pri Svetem sedežu, če je bilo treba. Kardinal zaščitnik ni imel navadnih pooblastil nad redom. Njegova vloga je bila vloga dobrohotnega zaščitnika, čeprav je v posebnih okoliščinah lahko prejel delegirana pooblastila.

Ta praksa se je razširila tudi na druge redove in v primeru salezijanske družbe so kardinali zaščitniki odigrali ključno vlogo pri zagotavljanju priznanja in zaščite mlade Družbe, zlasti v njenih prvih letih življenja, ko se je ta utrjevala v notranji strukturi katoliške Cerkve.

Izbira kardinala zaščitnika

Odnos med don Boskom in cerkveno hierarhijo je bil zapleten predvsem v prvih letih ustanovitve Družbe. Vsi kardinali in škofje niso pozitivno gledali na vzgojni in pastoralni model, ki ga je predlagal don Bosko, deloma zaradi njegovega inovativnega pristopa, deloma zaradi njegovega vztrajanja pri zagovarjanju najrevnejših in najbolj zapostavljenih slojev.

Izbira kardinala zaščitnika ni bila naključna, ampak je bila narejena z veliko pozornostjo. Običajno so iskali kardinala, ki je bil seznanjen z redom ali je pokazal zanimanje za vrsto dela, ki ga je določeni red opravljal. V primeru salezijancev je to pomenilo iskanje kardinalov, ki so imeli posebno pozornost za mlade, za vzgojo ali za misijone, saj so bila to glavna področja delovanja Družbe. Dokončno imenovanje je bilo odvisno od papeža in državnega tajništva.

Vloga kardinala zaščitnika za salezijance

Za salezijansko družbo je kardinal zaščitnik predstavljal ključno osebnost v njeni interakciji s Svetim sedežem, saj je pomagal posredovati v morebitnih sporih, skrbel za pravilno razlago kanoničnih pravil ter za razumevanje in spoštovanje potreb reda. Za razliko od nekaterih starejših kongregacij, ki so že utrdile močan odnos s cerkvenimi oblastmi, so salezijanci, rojeni v dobi hitrih družbenih in verskih sprememb, potrebovali znatno podporo, ko so se soočali z začetnimi izzivi, tako notranjimi kot zunanjimi.

Eden najpomembnejših vidikov vloge kardinala zaščitnika je bila njegova sposobnost podpiranja salezijancev v njihovih odnosih s papežem in kurijo. Vloga posrednika in zaščitnika je redovni družbi zagotovila neposreden kanal do višjih slojev Cerkve, kar jim je omogočilo, da so izrazili skrbi in zahteve, ki bi jih lahko prezrli ali preložili. Kardinal zaščitnik je imel tudi nalogo skrbeti, da salezijanska družba spoštuje navodila papeža in Cerkve ter da ostaja njihovo poslanstvo v skladu s katoliškim naukom.

Ob enem od svojih obiskov v Rimu je don Bosko februarja 1875 svetega očeta Pija IX. prosil za milost, da bi imeli kardinala zaščitnika: »V isti avdienci je vprašal papeža, ali naj si tudi on, kakor druge redovne družbe, poišče kardinala zaščitnika. Papež mu je odgovoril: ‘Dokler bom živ jaz, bom vedno zaščitnik vas in vaše družbe.’« (BiS XI, 72)

Vendar se je don Bosko leta 1876 zavedal potrebe po osebi, ki bi imela pooblastilo za izvajanje različnih ukrepov za salezijansko družbo, in se vrnil, da bi papeža prosil za kardinala zaščitnika:

»Potem ko je prosil, da razpleta naše cerkvene zadeve v Rimu, nam je dodelil kardinala zaščitnika, ki bi zagovarjal naše zadeve pred Svetim sedežem, kot imajo vsi drugi redovi in ​​kongregacije, mi je nasmejano rekel: – Toda koliko zaščitnikov hočeš Vam ni dovolj enega? – Da se razumem: želim biti vaš kardinal zaščitnik; si še želiš več? Ko sem slišal besede takšne prijaznosti, sem se mu iz vsega srca zahvalil in mu rekel: – Sveti oče, ko to govorite, ne iščem več nobenega drugega branilca.

»Ko sem ga potem prosil, da bi za reševanje naših zadev tukaj v Rimu imenoval kardinala zaščitnika, ki bi zastopal naše koristi pri Svetem sedežu, kakor imajo to vsi drugi redovi in družbe, mi je smehljaje se dejal: ‘Toda koliko zaščitnikov vendar hočete imeti? Ali vam ni zadosti eden?’ S tem je hotel reči: ‘Jaz hočem biti vaš kardinal zaščitnik; potrebujete še koga drugega?’ Ko sem slišal te besede, ki so izražale toliko dobrote, sem se mu iz vsega srca zahvalil in dejal: ‘Sveti oče, ko ste to povedali, ne potrebujem več nobenega zaščitnika.’« (BiS XII, 145)

Po tem zadovoljivem odgovoru je don Bosko še istega leta 1876 dobil kardinalskega zaščitnika: »Naslovil sem prošnjo na kardinala zaščitnika, po katerem bi lahko prišel v stik z vašo svetostjo. Najprej se je zdelo, da želi biti on sam naš zaščitnik. Toda povedal sem mu, da je kardinal zaščitnik poročevalec salezijanskih zadev njegovi svetosti, ki jih ni mogoče obravnavati v svetih kongregacijah, zato ker smo daleč. Toda njegova svetost bi bil naš dejanski zaščitnik, kardinal pa bi naše zadeve zastopal pri raznih kongregacijah in potem vse poročal njemu. ‘V tem smislu je tako prav,’ je dodal. ‘Vse bom sporočil Kongregaciji za škofe in redovnike. Kardinal Oreglia bo zaščitnik naših misijonov, salezijanskih sotrudnikov, ustanove Marije Pomočnice za poklice, nadbratovščine Marije Pomočnice in častilcev Marije Pomočnice in vse salezijanske družbe za zadeve, o katerih se je treba domeniti s Svetim sedežem.’« (BiS XIII, 326)

Kardinal Alojzij Oreglia je ostal zaščitnik salezijancev od leta 1876 do 1878, čeprav je to nalogo neformalno opravljal že pred letom 1876.

Uradno pa je postal prvi kardinal zaščitnik salezijancev Lorenzo Nina, ki je bil na tem položaju od leta 1879 do 1885. Leon XIII. je ugodil don Boskovi prošnji za kardinala zaščitnik družbe, uradno obvestilo pa je prišlo po zaslišanju 29. marca 1879: »Šest dni po tem srečanju s papežem je prišlo iz državnega tajništva sporočilo s podpisom msgr. Serafina Cretonija o uradnem imenovanju zaščitnika: ‘Njegova svetost naš gospod je v želji, da bi salezijanska družba, ki si zaradi dobrodelnih ustanov na raznih straneh sveta vsak dan pridobiva nove razloge za naklonjenost Svetega sedeža, dobila posebnega zaščitnika, dobrohotno določil kardinala Lorenza Nina, svojega državnega tajnika.’

Za časa Pija IX. je opravljal nalogo zaščitnika kardinal Oreglia, vendar samo poluradno, ker si je ta papež pridržal zaščito salezijanske družbe, ki jo je v svojih začetkih posebno potrebovala. Sedaj pa je dobila resničnega in pravega zaščitnika kakor druge redovne družbe. Izbira ni mogla doleteti bolj naklonjenega prelata, ki je don Boska poznal, še preden je bil sam povzdignjen na kardinalsko čast, ga zelo cenil in mu bil dobrohotno naklonjen. Ko ga je don Bosko prosil, da bi prevzel vlogo zaščitnika, je ponudbo z veseljem sprejel in dejal: ‘Jaz sam tega ne morem predlagati svetemu očetu, toda če me bo on za to prosil, bom takoj sprejel.’

To svojo naklonjenost je pokazal tudi, ko ga je blaženi prosil, da bi njegova eminenca, ki ima toliko opravkov, določil koga drugega, da bi urejal stvari z misijoni, ta pa je odgovoril: ‘Ne, ne! Želim, da o tem razpravljava midva. Pridite jutri ob pol petih in se bova o vsem pogovorila. Saj je pravi čudež, da raste kaka redovna družba na razvalinah drugih, ki so jih uničile satanske sile.’ Blaženi je večkrat občutil, kako zelo koristna mu je bila zaščita. Ko se je vrnil v Turin in poročal o papeževi določitvi zaščitnika, je v imenu cele Družbe poslal kardinalu zahvalno pismo, ker je sprejel to nalogo. Hkrati je prosil za pomoč v misijonih in za izposlovanje privilegijev. Vse to lahko povzamemo iz odgovora, ki ga je poslal njegova eminenca.« (BiS XIV, 53)

Od tega trenutka naprej je imela salezijanska družba vedno kardinala zaščitnika z velikim vplivom v rimski kuriji.

Poleg te uradne osebnosti so bili tudi drugi kardinali in visoki prelati, ki so razumeli pomen vzgoje in podpirali salezijance. Med temi se spomnimo kardinalov Aleksandra Barnabòja (1801-1874), Jožefa Berardija (1810-1878), Kajetana Alimonda (1818-1891), Alojzija Marije Bilia (1826-1884), Alojzija Galimbertija (1836-1896), Avgusta Silja ( 1846-1926) in mnogih drugih.

Seznam zaščitnikov salezijanske družbe sv. Janeza Boska

• Papež Pij IX.
• Alojzij Oreglia (1876-1878)
• Lovrenc Nina (1879-1885)
• Lucido Maria Parocchi (1886-1903)
• Mariano Rampolla del Tindaro (1903-1913)
• Peter Gasparri (1914-1934)
• Evgenij Pacelli (Pij XII.) (1935-1939)
• Vincencij La Puma (1939-1943)
• Karel Salotti (1943-1947)
• Benedikt Alojzij Masella (1948-1970)

Zadnji zaščitnik salezijancev je bil kardinal Benedikt Alojzij Masella, saj je vlogo zaščitnikov razveljavilo državno tajništvo ob drugem vatikanskem koncilu leta 1964. Zaščitniki so ostali na položaju do svoje smrti, z njimi pa je umrla tudi ta vloga.

V sodobnem kontekstu je vloga kardinala zaščitnika izgubila del svoje formalne pomembnosti. Katoliška Cerkev je v 20. stoletju doživela številne reforme in številne funkcije, ki so bile nekoč prenesene na kardinale zaščitnike, so bile vključene v uradne strukture rimske kurije ali pa so zaradi sprememb v cerkvenem upravljanju postale zastarele. Toda tudi če lika kardinala zaščitnika danes ni, ostaja koncept cerkvene zaščite pomemben.

Salezijanci danes, tako kot mnoge druge redovne družbe, vzdržujejo tesen odnos s Svetim sedežem prek različnih dikasterijev in kurijskih uradov, zlasti Dikasterija za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja. Poleg tega mnogi kardinali še naprej osebno podpirajo poslanstvo salezijancev, tudi brez formalnega naslova zaščitnika. Ta bližina in podpora ostajata temeljni za zagotavljanje, da se salezijansko poslanstvo še naprej odziva na izzive sodobnega sveta, zlasti pri vzgoji mladih in misijonih.

Institucija kardinalov zaščitnikov je bila za salezijansko družbo odločilen element za njeno rast in utrjevanje. Zahvaljujoč varstvu teh uglednih cerkvenih osebnosti so lahko don Bosko in njegovi nasledniki mirneje in varneje opravljali salezijansko poslanstvo, saj so vedeli, da lahko računajo na podporo Svetega sedeža. Delo kardinalov zaščitnikov se je izkazalo za bistvenega pomena ne le za obrambo pravic Družbe, ampak tudi pri spodbujanju njene širitve po vsem svetu, kar je pomagalo pri širjenju don Boskove karizme in njegovega vzgojnega sistema.

donbosco.press, ilustracije Wikipedija