SDB SLO: 1945-1991
Drugo obdobje SDB na Slovenskem (1945-1991)
Druga svetovna vojna in čas po njej pomenita konec značilnega salezijanskega dela na Slovenskem.
Želimlje |
Radenci |
Ankaran |
Tako kot mnogi drugi redovniki in redovnice so bili tudi slovenski salezijanci deležni tragične usode naroda. Mnogi so morali zapustiti domovino, ker zanje in za njihovo delo v novih razmerah ni bilo več prostora. Mnogi so, zvesti veri in don Bosku, prelili svojo kri in so bili kot “seme življenja” položeni v slovensko zemljo. Skupaj z drugimi rojaki, ki jih je doletela ista usoda, so bili v letu 2000 razglašeni za slovenske pričevalce vere. Vse to potrjuje, da v don Boskovi duhovni šoli dozorevajo tudi najplemenitejši sadovi “zvestobe do konca”.
Tudi salezijanci, ki so preživeli vojno in ostali v domovini, so morali skozi težke preizkušnje: mnogi so se znašili v zaporih in na prisilnem delu, po krivici obtoženi in obsojeni in deležni mnogih prezirov in poniževanj.
Tisti, ki so bili na prostosti, so začeli opravljati tedaj edino možno delo kot župniki in kaplani po izpraznjenih župnijah. Tudi na župnijah so skušali delati po don Boskovem zgledu, zato so posebno skrb namenjali mladini.
Med prvimi v Sloveniji so začeli zbirati mlade k mladinskemu verouku in duhovnim srečanjem. Organizirali so duhovne vaje in počitnice za mladino, prirejali množične shode in srečanja, predvsem pa skrbeli za nove duhovne poklice, da bi tako zagotovili nadaljevanje salezijanskega dela na Slovenskem.