Pravijo, da z odraščanjem prenehaš verjeti v čarovnije, pa ni res. Skoraj enajst let že imam in prav pred kratkim mi je čarovnija pomagala, da razumem živalsko govorico. Do sedaj me je veliko bolj zanimala tehnologija kot pa čarovništvo, kar je popolnoma normalno, ker sem kiborg deklica.
Rodila sem se gluha, ja, čisto čisto gluha, tako da ne bi mogla slišati izbruha vulkana, pa čeprav bi bila sredi njegovega kraterja. Še kot majhna sem imela dve operaciji, za vsako uho po eno. Vgradili so mi čipa in žičke. Po operaciji sem lahko s pomočjo malih aparatkov, ki jih nosim za ušesi, slišala in se naučila govoriti. Živim lahko povsem običajno, čeprav se moram pri nekaterih stvareh bolj potruditi, kot na prime pri učenju tujih jezikov (a mi vseeno gre in imam dobre ocene pri angleščini). Včasih mi morajo določene besede in stavke ponoviti, ker jih ne slišim dobro. Starša se jezita, kadar rečem, da sem kiborginja. Pravita mi, da se mi ne reče tako, sama pa mislim, da se, saj imam vendarle v sebi žice in čipa. Rada govorim, da sem kiborginja in pri tem opazujem, kako vsi ljudje prikrivajo osuplost, kakor da bi se jim žvečilni ravno takrat zataknil v grlu in bi ga na vsak način radi spravili naprej. Vsi, razen sosede Antonije iz našega nadstropja, ki je stara devetdeset let. Ona o mojih vsadnih aparatkih govori popolnoma normalno, kot da bi govorila o zobnem aparatu – zvezdicah, ki jih nosi več kot polovica šole. No, in seveda moja družina, ampak ta ne šteje. Moje družine ne zanima, da sem gluha in da moje ime bolj paše odrasli osebi.
Marija Tereza je od rojstva gluha, zato jo sošolci gledajo postrani. Vse se spremeni, ko spozna Selmo, ki je na šoli nova, in s katero postaneta najboljši prijateljici. Marija Tereza si zaželi, da bi konec tedna preživeli skupaj. Od trenutka, ko željo izreče, se lahko sporazumeva z živalmi, kadar si sname slušna aparatka. A to je skrivnost. Naša zgodba govori o prijateljstvu in čarovniji vsem tistim, ki verjamejo v sanje in se zanje borijo.
Avtorica Anna Manso se je kot šesta od sedmih otrok rodila leta 1969 v Barceloni, v mestni četrti Gràcia. Piše scenarije za otroške in mladinske televizijske nadaljevanke. Piše tudi otroške in mladinske knjige, ki ji nudijo obilo veselja. Za svoja dela je prejela številne nagrade. Skrivni jezik je njena petdeseta knjiga.
Knjigo katalonske avtorice je v slovenščino prevedla Marjeta Prelesnik Drozg, izdala pa jo je salezijanska založba Salve.
