Ob prvi obletnici don Boskove smrti so njegovi bivši gojenci želeli nadaljevati obhajanje praznika hvaležnosti, kot so to počeli vsako leto 24. junija. Organizirali so ga za novega predstojnika Mihaela Rua.
23. junija 1889 so v kripti zavoda Valsalice, kjer je bil pokopan don Bosko, odkrili spominsko ploščo, 24. junija pa so praznovali z don Ruom v Valdoccu.
Med praznovanjem je besedo prevzel profesor Alessandro Fabre, bivši gojenec letnika 1858-66, ki je med drugim dejal: »Ne bo vam žal, če veste, odlični gospod Rua, da smo se odločili za odkritje druge spominske plošče za 15. avgust, katere naročilo je že bilo dano in načrt je prikazan tukaj. Postavili jo bomo na hišo, v kateri se je rodil in živel mnogo let naš oče, dragi don Bosko. S tem želimo ohraniti zanamcem mesto, kjer je začelo biti srce tega velikana za Boga in ljudi, ki je s svojim imenom, krepostmi in občudovanja vrednimi ustanovami napolnil Evropo in svet.«
Kot je razvidno, je bil namen bivših gojencev postaviti ploščo na hiško v Becchih, za katero so vsi verjeli, da je don Boskov rojstni kraj, daj jo je vedno označeval za svoj dom. A ker je bila hiška v ruševinah, so morali retuširati osnutek napisa in postaviti ploščo na bližnjo hišo brata Jožefa z naslednjim besedilom, ki ga je narekoval sam profesor Fabre: »11. avgusta, nekaj dni pred don Boskovim rojstnim dnevom, so bivši gojenci odšli v Becchi odkrit spominsko ploščo. Ob tej priložnosti je navzoče nagovoril teolog Feliks Reviglio, kurat sv. Avguština, eden prvih don Boskovih učencev. O mali hiši je dejal: ‘Rodil se je tukaj blizu ob zdaj porušeni hiši … ki je pravi evangeljski spomenik don Boskovega uboštva’.«
Salezijanski vestnik je marca 1887 omenil »popoln propad« hiške,[1] o njenem stanju pa očitno govorita tudi teolog Reviglio in napis na plošči (»hiška, ki je skoraj popolnoma porušena«). Napis je usmiljeno prikril žalostno dejstvo, da se je hiška, ki tedaj ni bila salezijanska last, zdela neizprosno izgubljena.
Toda don Rua se ni dal in je leta 1901 predlagal, da bi jo na stroške salezijancev obnovili v upanju, da bi jo potem dobili od dedičev Antona in Jožefa Boska, kar se je uresničilo leta 1919 oziroma 1926.
Ko so bila obnovitvena dela končana, so na hiško pritrdili ploščo z naslednjim napisom: »V tej skromni hiši, ki je zdaj pobožno obnovljena, se je 16. avgusta 1815 rodil don Janez Bosko.« Popravili so tudi napis na tabli Jožefove hiše: »Rojen tukaj blizu v zdaj obnovljeni hiški …«.
Ko so leta 1915 praznovali stoletnico don Boskovega rojstva, je Salezijanski vestnik objavil fotografijo hiške in navedel: »Kraj, kjer se je 16. avgusta 1815 rodil častiti Janez Bosko, so rešili propada, na katerega ga je obsodila starost, in rešili hiško s skrbno celovito obnovo leta 1901.«
V sedemdesetih letih 20. stoletja je zgodovinska raziskava, ki jo je izvedel Secondo Caselle, prepričala salezijance, da je don Bosko od leta 1817 do 1831 res živel v hiški, ki jo je kupil njegov oče, in je torej bila njegov dom, kot je vedno govoril, vendar pa se je rodil na kmetiji Biglione, kjer je njegov oče delal kot dninar in je tam z družino živel do svoje smrti 11. maja 1817. Kmetija je stala na vrhu hriba, kjer danes stoji svetišče svetega Janeza Boska.
Ploščo na Jožefovi hiši so zato zamenjali, tisto na hiški pa je nadomestil sedanji napis na marmornati plošči: »To je moja hiša. – Don Bosko.«
Mnenje bivših gojencev iz leta 1889 v besedah »Rodil se je tukaj blizu ob zdaj porušeni hiši« je dobilo drug pomen. To ni pomenilo hiške v Becchih.
Lastna imena v Becchih
Ali so Boskovi živeli na kmetiji Biglione, ko se je rodil Janezek?
Nekdo je izjavil, da je o tem dovoljeno dvomiti, saj so skoraj zagotovo živeli v drugi hiši v lasti Biglioneja, imenovani Meinito. Dokaz za to bi bila oporoka Frančiška Boska, ki jo je sestavil notar C. G. Montalenti dne 8. maja 1817, kjer beremo: »… v hiši gospoda Biglioneja, ki jo nastanjuje prej omenjeni oporočitelj na območju Monastera, zaselek Meinito …«[2]
Kako oceniti to mnenje?
Danes je Meinito (ali Mainito) le kraj s kmečko hišo, ki se nahaja južno od Colle Don Bosca, onstran krajevne ceste iz Castelnuova proti Caprigliu. Nekoč pa je nakazoval večje ozemlje, ki je mejilo na Sbaraneo (ali Sbaruau). In Sbaraneo ni bil nič drugega kot dolina vzhodno od Colleja.
Območje Monastero torej ni ustrezal le sedanjemu gozdnatemu območju blizu Mainita, temveč je pokrival obsežno območje, od Mainita do Barosce, tako da je bila sama hiška v Becchih leta 1817 registrirana v »območje Cavallo, Monastero«.[3]
Ko še ni bilo zemljevidov z oštevilčenimi parcelami, so kmečke hiše in kmetije prepoznavali na podlagi toponimov ali krajevnih imen, izpeljanih iz priimkov starodavnih rodbin ali iz geografskih in zgodovinskih značilnosti.
Služila so kot referenčne točke, vendar niso ustrezala sedanjemu pomenu »področja« ali »vasi«, razen zelo približno, in so jih notarji uporabljali z veliko svobodo izbire.
Najstarejši zemljevid področja Castelnuova, ki je shranjen v občinskem arhivu, je iz leta 1742 in se imenuje »Napoleonov zemljevid«, verjetno zaradi uporabe med francosko okupacijo. Izvleček tega zemljevida, preučenega leta 1978 s fotografsko obdelavo izvirnega besedila strokovnjakov Polata in Occhiene, ki sta primerjala arhivske dokumente z oštevilčenimi parcelami na Napoleonovem zemljevidu, podaja navedbo vseh zemljišč, ki so jih imeli Biglionevi od leta 1773 in so jih Boskovi obdelovali od leta 1793 do 1817. Iz tega »Izvlečka« je razvidno, da Biglionevi niso imel nobene zemlje ali hiše v Mainitu. Po drugi strani ni bil najden noben drug dokument, ki bi dokazoval nasprotno.
Kakšen pomen imajo torej besede »v hiši gospoda Biglioneja … na območju Monastera, zaselek Meinito«?
Najprej je dobro vedeti, da je le devet dni kasneje isti notar, ki je sestavil oporoko Frančiška Boska, v popis njegove dediščine zapisal: »… v hiši gospoda Giacinta Biglioneja, kjer živijo prej omenjeni gojenci [Frančiškovi otroci] na področju Meinita …«[4], s čimer je Mainito v nekaj dneh povišal iz »vasi« v »področje«. Zanimivo je tudi, da se celo sama kmetija Biglione v različnih dokumentih pojavlja v Sbaconattu, Sbaraneu ali Monasteru, v Castelleru in drugje.
Torej, kje smo? Če upoštevamo vse, ni težko ugotoviti, da gre vedno za isto področje, za Monastero, katerega središče sta Sbaconatto in Castellero, Sbaraneo je na vzhodu in Mainito na jugu. Notar Montalenti je za referenčno točko izbral »Meinito«, medtem ko so drugi izbrali »Sbaraneo« ali »Sbaconatto« ali »Castellero«. Toda kraj in hiša sta še vedno ista!
Vemo tudi, da sta zakonca Damevino, lastnika kmetije Biglione od 1845 do 1929, imela tudi druge kmetije, Scajota in Barosca. Kot zagotavljajo najstarejši domačini, nikoli niso imeli hiš v Mainitu.
Torej lahko sklepamo, da se listina, ki jo je sestavil notar Montalenti 8. maja 1817, čeprav je brez napak, nanaša prav na kmetijo Biglione, kjer se je 16. avgusta 1815 rodil Janez Bosko, njegov oče pa je tu umrl 11. maja 1817. Danes na tem mestu stoji veličastno svetišče sv. Janeza Boska.
Nazadnje, obstoj izmuzljive Biglionejeve hiše v Mainitu, v kateri naj bi živela družina Bosko in so jo porušili, ne ve se ne kdo ne zakaj, pred letom 1889, kot nekateri domnevajo, nima (vsaj doslej) nobenih pravih dokazov v svojo korist. Sami bivši gojenci, ki so na spominsko ploščo zapisali »Rodil se je tukaj blizu«, zagotovo niso mislili na Mainito, ki je več kot kilometer oddaljen od Jožefove hiše!
Kmetije, najemniki in dninarji
Frančišek Bosko, dninar na kmetiji Biglione, ki je želel iti na svoje, je kupil zemljišče in hišo v Becchih, vendar ga je 11. maja 1817 nenadoma dohitela smrt, preden je uspel plačati vse s tem povezane dolgove. Novembra se je vdova Marjeta Occhiena z otroki in taščo preselila v hiško, ki jo je uredila v ta namen. Pred tem je bila ta hiška, ki jo je njen mož urejal že od leta 1815, vendar še ni bila plačana, sestavljena le iz »hiše in hleva poleg nje, pokrita s strešniki, v slabem stanju«,[5] zato neprimerna za bivanje petčlanske družine z živalmi in delovnim orodjem. Februarja 1817 je bil sestavljen notarski zapis o prodaji, vendar je dolg ostal. Marjeta je morala kot skrbnica Antona, Jožefa in Janeza Boska, malih lastnikov v Becchih, rešiti položaj.
Ni bilo prvič, da so Boskovi prešli iz statusa dninarjev v najemnike in obratno. Caselle je o tem pripravil obsežno dokumentacijo.
Don Boskov prapraded Giovanni Pietro, najemnik kmetije Croce di Pane, med Chierijem in Andezenom, v lasti očetov barnabitov, je leta 1724 v najem vzel kmetijo San Silvestro pri Chieriju. Da je s svojo družino živel prav na kmetiji San Silvestro, izhaja iz »Solnih registrov« iz leta 1724. Njegovega nečaka Filippa Antonia, ki je ostal sirota in ga je v hišo vzel najstarejši sin Giovannija Pietra, Giovanni Francesco Bosco, je posvojil prastric, od katerega je podedoval hišo, vrt in dva hektara zemlje v Castelnuovu. Toda zaradi kritičnega ekonomskega položaja, v katerem se je znašel, je moral prodati hišo in velik del zemlje ter se z družino preseliti v zaselek Morialdo, kot najemnik na kmetiji Biglione, kjer je leta 1802 umrl.
Paolo, njegov sin iz prvega zakona, je tako postal glava družine in najemnik, kot je prikazano v popisu leta 1804, vendar je nekaj let pozneje zapustil delovno mesto svojemu polbratu Frančišku (očetu Janeza Boska) in se naselil v Castelnuovu. Takrat je Frančišek Bosko, sin Filippa Antonia in Margherite Zucca, postal najemnik kmetije Biglione.
Kaj je bilo v tistih krajih mišljeno s pojmi kmetija, najemnik in dninar?
Beseda kmetija (v piemontščini cassin-a) sama po sebi označuje kmečko hišo ali celotno kmetijsko področje. V krajih, o katerih govorimo, pa je bil poudarek na hiši, torej na kmetijskem objektu, ki je služil deloma kot bivališče, deloma kot hlev za rejo živine … Najemnik (v piemontščini massé) je bil upravitelj kmečke hiše in kmetije, medtem ko je bil dninar (v piemontščini masoé) le obdelovalec gospodarjeve zemlje, s katerim si je delil pridelke. Toda v praksi je bil v tistih krajih najemnik tudi dninar in obratno, tako da se beseda najemnik (massé) ni veliko uporabljala, medtem ko je dninar (masoé) na splošno pomenil tudi najemnika.
Gospodje Damevino, lastniki kmetije »Bion« ali Biglione al Castellero od 1845 do 1929, so imeli tudi druge kmetije v Scajoti in Barosci. Kot je zagotovil gospod Angelo Agagliate, so imeli pet najemnikov ali dninarjev, enega na kmetiji Biglione, dva v Scajoti in dva v Barosci. Seveda so različni najemniki živeli v lastnikovi kmečki hiši.
Če je bil nekdo najemnik kmetije, na primer kmetije Scajota v lasti Damevinovih, mu niso rekli, da »živi v hiši Damevinovih«, ampak preprosto »v Scajoti«. Če bi Frančišek Bosko živel v domnevni hiši Biglionejevih v Mainitu, potemtakem ne bi rekli, da »živi v hiši gospoda Biglioneja«, tudi če bi ta hiša pripadala družini Biglione. Če je notar zapisal: »V hiši gospoda Biglioneja je živel prej omenjeni oporočitelj«, je to pomenilo, da je Frančišek s svojo družino živel na kmetiji Biglione.
To je dodatna potrditev prejšnjih zapisov, ki zanikajo hipotezo, da se je don Bosko rodil v Mainitu, »v zdaj porušeni hiši«.
Skratka, ne moremo pripisovati izključnega pomena dobesednemu pomenu določenih izrazov, ampak je treba ovrednotiti njihov pravi pomen v krajevni in časovni rabi. V tovrstnih študijah je delo lokalnega raziskovalca komplementarno delu akademskega zgodovinarja in je še posebej pomembno, ker lahko prvi, ki mu je naklonjeno podrobno poznavanje ozemlja, slednjemu zagotovi gradivo, potrebno za njegove splošne zaključke, da se izogne napačnim interpretacijam.
Natale Cerrato SDB, vir: donbosco.pres, foto: Salezijanska mladina na romanju po don Boskovih krajih 2024
[1] Bollettino Salesiano 1887, marec, str. 31.
[2] S. Caselle, Kmečke hiše in kmetje Monferrata: Boskovi iz Chierija v 18. stoletju, Rim, LAS, 1975, str. 94.
[3] S. Caselle, n. d., str. 96.
[4] S. Caselle, Kmečke hiše in kmetje …, str. 96.
[5] S. Caselle, n. d., str. 96-97.