V korak z mladimi.

Ko maske zamenjajo palice in orožje

Po komunikacijskem mrku se iz Etiopije oglaša Polona Dominik

Odkar sem v Etiopiji, sem dvakrat doživela, da je »počilo«, da so nastali nemiri zaradi konflikta med največjima plemenoma. Sovraštvo in želja po prevladi ter »kultura« tribalizma tli med ljudstvom, vsake toliko časa pa izbruhne in vpliva na celotno državo. Država, ki jo poznam kot globoko verno in kulturno, se je dobesedno čez noč prelevila v bojišče, ljudje pa v divjake.

Začetek

V ponedeljek, 29. junija, so ustrelili znanega pevca in aktivista iz ljudstva Oromo. Zgodilo se je ponoči, zjutraj so bile podivjane in besne množice že na ulici in marširale proti centru. Ko sem zjutraj šla k maši, sem slišala kričanje tisočih, a nisem vedela, za kaj gre. Po maši naj bi me naš voznik peljal na drugi konec mesta k zobozdravniku, a ga nisem dočakala. Uporniki so v protest tragičnemu dogodku zablokirali vse ulice z ogromnimi skalami, gumami in ostalimi zaprekami, da je bilo gibanje onemogočeno.

Tudi varno ni bilo, saj so vsi imeli palice, veliko je bilo tudi orožja. Oromsko ljudstvo je prepričano, da so pevca ustrelili njihovi nasprotniki, ljudstvo Amhara. Pevec je bil tudi aktivist, ki se je boril za pravice in prevlado Oromov in je pred kratkim v nekem intervjuju izrekel veliko žaljivk, ki so letele na državo, potvarjal zgodovino, žalil prednike in predstavnike drugih ljudstev.

Sklepajo, da so ga ustrelili iz maščevanja. Skratka, dan je minil v strahu in poslušanju kričanja iz mesta. Z našega dvorišča smo previdno in čim manj opazno opazovali besne množice s palicami in poslušali razbijanje po ulicah. Tako od blizu nasilja še nisem doživela.

Čez nekaj ur so se isti ljudje pomikali nazaj, za njimi pa avtomobili polni zveznih policistov. Na nebu so se pojavili tudi vojaški avioni, saj so iz vojaških oporišč pripeljali vojake, »za vsak primer«. Po mestu, pa najbrž tudi po večini države, ker so se protesti odvijali tudi drugod, je bilo vse zaprto. Seveda tudi moj zobozdravnik. Vse ustanove.

Kolikor sem uspela izvedeti od domačinov, so se pripadniki ljudstva Oromo dajali tudi med seboj, saj je veliko različnih interesov in političnih strank. Med seboj so se celo pobijali zaradi tega, kje naj bi bil aktivist pokopan: nekateri so hoteli na častnem mestu v glavnem mestu, družina in drugi pa seveda v domačem kraju.

Posledice

Pogreb je bil čez dva dni na stadionu v rojstnem mestu Ambo. S fanti iz Bosco Children smo gledali prenos po televiziji. Poln stadion ljudi ter seveda policija in vojska, ki je dobila navodila, da lahko uporabi silo, če se bodo nemiri, nasilje in vandalizem nadaljevali. Veliko je bilo pretepov in uničevanja ter ropov nedolžnih ljudi.

Ponoči so menda prišli tudi na vrata naše ustanove. Čuvaj je poklical ravnatelja, ki jih je prepričal, da pri nas nimajo kaj iskati, saj smo dobrodelna ustanova za otroke, ki jih ščitimo pred vsem hudim v teh časih.

Meščani so se začeli oboroževati za zaščito lastnine in samih sebe. Prvi dan je vlada skušala spore reševati po mirni poti, a meščani so zaradi tega besneli, saj so se čutili nezaščitene. Zato so vse ustanove zaprli za tri dni in povsod postavili policijo, zaprli kar nekaj ljudi, umrlo jih je skoraj sto.

V četrtek, 2. julija, je vlada dala navodilo, da se ustanove odprejo in da se ljudje vrnejo na delovna mesta. Za 14 dni so odklopili internet in vse komunikacijske povezave, da so tako preprečili komunikacijo med ljudmi in načrtovanje nadaljnjega organiziranega nasilja.

Nasilje po vsej državi

Salezijanec Angelo je moral dvakrat na pot z avtomobilom in je dejal, da je bilo res grozljivo videti množice, policijo in razbito mesto, skale na pločnikih: kot da je to neki vzporedni svet. Tako sem čutila tudi sama, ko sem opazovala besne množice s palicami in poslušala padanje stekla in pokanje na vseh straneh.

Hudo je bilo tudi drugod po državi. V mestu Zway, ki leži na področju ljudstva Oromo in kjer tudi delujejo salezijanci, so pripadniki tega ljudstva vdirali v bivališča domačinov. Če niso govorili oromskega jezika, so jih pretepli in požgali dom. Bogvedi koliko ljudi je ostalo brez domov in lastnine. Sodelavec, ki pripada tigrajskemu ljudstvu s severa, pravi, da na poteh ni varno govoriti svojega jezika, ker te lahko ubijejo. Dodal je: »To je naša država, naš dom, mi smo njeni državljani, pa se bojimo iti ven, govoriti svobodno, hoditi naokoli.«

Molitev za mir

Iz ustanove že tako ne hodimo zaradi korone, ki je v porastu in bo po vseh teh dogodkih najbrž »zacvetela«. A biti zaprt v hiši zavoljo nasilja zunaj je nekaj povsem drugega. Nočem dramatizirati, ampak res je bilo strašljivo. Tudi za domačine, ki so sicer »navajeni« občasnih nemirov, vendar tako hudih večina ne pomni.

Za tri dni so maske zamenjale palice. Žal bodo posledice trpeli, kot vedno, nedolžni ljudje, nedolžna večina. V Etiopiji je okoli 80 različnih ljudstev, s čudovito kulturo in srcem, usmerjenim k Bogu. Vedno, podnevi in ponoči, odmeva pojoča molitev, bodisi iz pravoslavne cerkve bodisi iz mošeje, ki so preglasile tudi nemire tistega zadnjega junijskega torka. Ljudje molijo za zdravje, zdaj pa še bolj za mir.

Bojijo se prihodnosti, saj so bile predvidene volitve, ki jih je preprečila korona. A »fanatiki« želijo »pravico« in vseeno razpisati volitve … skratka, ni konec. Divjanje je potihnilo v strahu pred vojsko. Sedaj se slišijo samo še molitve, a še vedno tli. Boj med dobrim in slabim, ki ga v tej deževni dobi ohladijo dnevni nalivi in so kot blagoslov iz neba ter poskrbijo za zatišje med ljudstvom. Hvala Bogu.

Življenje brez interneta

Dva tedna brez interneta je zanimiva izkušnja. Spoznala sem, kako pomembna je možnost redne komunikacije. Po drugi strani pa duhovna izkušnja, saj konec koncev na svetu nič in nihče ni s tabo za vedno. Zaneseš se lahko le na Boga, ki je edini pravi in večni prijatelj, ki me je poslal, da oznanim Njegovo Ljubezen tudi drugim, predvsem pomoči potrebnim. Vse ostalo je »bergla«.

Zdaj se še bolj zavedam, koliko mi pomeni možnost pogovora z domačimi v domačem jeziku in kako mi domačnosti tu primanjkuje. Seveda smo si tukaj domači, a ni isto. Le v svojem jeziku lahko dejansko in iz srca komuniciraš. Otroci so prijazni, a jih ne razumem popolnoma, zato je komunikacija omejena. Odrasli s tujci tako ali tako komunicirajo omejeno: so prijazni, a z mano in Angelom bolj malo komunicirajo. Le osnovne informacije, pa še to ne vedno. Včasih pridem v razred in šele na licu mesta ugotovim, da so popolnoma spremenili program in da otrok ta dan ne bo.

Medosebna komunikacija

Da ne govorim o iskreni (med)osebni komunikaciji. To doleti vsakega, ki dela v tujini. V Etiopiji je to še izraziteje, ker so izredno ponosni na svoj jezik in svojo istovetnost. Če nisi njihov, pač nisi njihov. To sicer vem, a je ob prekinitvi interneta močno privrelo na dan, saj nisem mogla poklicati domačih in prijateljev. Iskrena komunikacija je kot voda žejnemu.

Po drugi strani pa je bil položaj v državi tak, da je bilo res boljše, da ni bilo interneta. Tako so vsaj deloma preprečili organiziranje oromskih množic, ki očitno nikoli nimajo dovolj nasilja. Vsake toliko časa ujamem kakšno informacijo, da policija in vojska dnevno aretira veliko ljudi, ki povzročajo ali načrtujejo nasilje. Najdejo veliko orožja in bomb, ki naj bi poletele na tržnice in javne prostore. V zaporih jih je že več kot 2.000. Je to zagotovilo miru?

Ko so se komunikacije končno sprostile, sem poklicala domov in poslala nekaj sporočil. Po vseh povratnih informacijah, kaj se dogaja v Sloveniji, mislim na ljudi tukaj, ki resnično trpijo, z razbitim in pokradenim imetjem, ljudje, ki so bolni, izpostavljeni koroni zdaj bolj kot prej … Tako da nimam komentarja. Ali pač, na misel mi najprej pride: »Afnanje iz demokracije«.

Poslanstvo se nadaljuje

Kakorkoli, dela imam tu dovolj, živahni otroci me razveseljujejo na vsak dan na tisoč in en način. Še vedno učim angleščino in res same pohvale otrokom. Popoldne skrbim za ovčke in ostalo okolico, dobila sem usnjene rokavice, da si ne odrežem vseh prstov.

Vsak dan se razvedrimo s telovadbo in igrami, v zadnjih tednih še posebej Človek ne jezi se, ki je postal prava uspešnica. Ure in ure preživimo na klopcah v klepetu in igranju. Pogosto sem sama z njimi, drugi sodelavci imajo žal druge interese. Težko jim je biti preprosto z mladimi, sedeti v »brezdelju«. Biti »z«. Tega me je don Bosko naučil že v gimnazijskih letih in res čutim bogastvo, ki izhaja iz tega.

Ko sedim z njimi, me spominjajo na igro in čas doma z nečaki, le da je nas tukaj nekoliko več. In pri srcu mi je zelo toplo. Včasih mislim, da bi morala narediti kaj več, a ravno s tem »brezdeljem« pokažeš ljubezen. In oni to čutijo.

Vseeno sem bila vesela, da sem končno slišala glasove domačih in prijateljev, a od tega nisem odvisna. Upam le, da bo mir v Etiopiji trajal in da zaradi nemirov, ki so bili, ne bo še več smrti zaradi korone, ki je v »razcvetu«. Čeprav sem nehala spremljati tudi te informacije … Kar bo pa bo.

»Zgodi se Tvoja volja.«

Polona Dominik

Morda vas zanima tudi