V korak z mladimi.

Ko se ene rane počasi celijo, nastajajo nove

Polona Dominik o trenutnih razmerah v Etiopiji

Iz Adis Abebe se je oglasila salezijanka sotrudnica in laiška misijonarka Polona Dominik. Zaradi nemirov in ugibanj o napadih v glavnem mestu je konec lanskega leta predčasno prišla v Slovenijo, pred mesecem dni pa se je vrnila nazaj. O dogodkih, ki pretresajo državo in salezijance v Etiopiji, piše v nadaljevanju. Zaradi zaostrenih družbenih in političnih razmer državne oblasti še vedno nadzorujejo komunikacije, predvsem družbena omrežja.

Pred mesecem dni sem se vrnila v Etiopijo. Zaradi ugibanj o napadu na Adis Abebo sem v Slovenijo prišla dober mesec predčasno. Mnogo nemira so povzročile množične aretacije tisočih prebivalcev, med drugimi tudi mojih sodelavcev, duhovnikov, redovnikov različnih družb … izključno na podlagi njihovega porekla. Če si s severa države, si avtomatsko sumljiv. Izkazalo se je, da so bile aretacije več ali manj preventivne narave, a mnogi moji znanci so bili po nedolžnem zaprti več kot dva meseca.

Ko sem se vrnila v Etiopijo, so ravno prišli na prostost in se postopoma in po zmožnostih vračali na delo v pisarno, ki je bila med tem časom večinoma zaprta. Nekaj dni je bila pod ključem in preiskavo vojske, ki se je po nekaj dnevih umaknila praznih rok. Enega od sodelavcev nikoli več ne bo nazaj, saj je v zaporu izgubil življenje. Preiskava je pokazala, da je podlegel hudi cerebralni malariji. V pisarni se vsakodnevno čuti žalost ob izgubi mladega sodelavca, hišnika, nič krivega. Vse drugo se da preboleti, pravijo.

Bili so natlačeni v raznih dvoranah z mnogimi drugimi. Kdor je imel srečo, so mu svojci prinašali hrano, ki so jo delili tudi z drugimi. Kaj drugega se jim ni dogajalo. Vegetiranje v priporu. Razen osebnih podatkov jih nihče ni kaj dosti spraševal, le vsake toliko so jih ponoči prepeljali iz enega prostora (»zapora«) v drugega, iz enega kraja v drug. Za nekatere se dolgo ni vedelo, kje so. Tudi izpustili so jih brez kakršnekoli razlage ali bognedaj opravičila. Sedaj se srečujemo v istih pisarnah kot prej kot da se ni zgodilo nič, a čuti se njihova travmatiziranost, o kateri pogosto spregovorijo ali ko privrejo na plano spomini, ko vidijo policijski avto ali kaj drugega.

Medtem ko se ene rane počasi celijo, nastajajo nove. 15. februarja 2022 nas je pretresla novica, da se je prejšnji zvečer v prometni nesreči v Adis Abebi smrtno ponesrečil 42-letni salezijanec Temesgen, ko se je vračal od svete maše pri sestrah. Zelo težko je opisati šok in žalost ob tako nepričakovani novici. Jeseni se je vrnil s študija na Filipinih, postal je voditelj poklicne šole v Mekanisi in delegat za družbeno obveščanje v salezijanski inšpektoriji. Zelo sposoben in vesel človek, očitno zrel za nebesa.

Dodatna žalost je, da je njegova družina na vojnem severu, s katerim ni možna nobena komunikacija, zato družini ni mogoče sporočiti, da je njihov sin preminil. Sama sem ga spoznala pred leti v Keniji, kjer je študiral teologijo in zelo sem se razveselila, ko sem ga pred nekaj meseci ponovno srečala, saj se je bil človek, ki se ti že po enem srečanju vtisne v srce. Zagotovo se je vtisnil v srca tisočerih ljudi, ki bodo dolgo časa sprejemali to izgubo.

Po tukajšnji tradiciji so se priprave na žalovanje in pogreb začele v trenutku, ko je prišla novica. Isti večer so ga pripeljali iz bolnice v skupnost v Mekanisi in v cerkvi se je ob krsti začelo žalovanje in molitev. Neutolažljiv jok vernikov, vseh salezijancev, vključno z inšpektorjem. Naslednji dan je bil pogreb. Tisoči smo bili zbrani in ga pospremili na pokopališče. Molimo za njegovo dušo, za ubogo družino na severu in tudi za vse salezijance, da si opomorejo od vsega, kar jih je doletelo v zadnjem času, da kljub vsemu v don Boskovem duhu nadaljujejo svoje čudovito poslanstvo.

Tudi sama nadaljujem svoje poslanstvo, predvsem z mladimi pri njihovih dejavnostih od zjutraj, ko jih gremo iskat na ulico, do večera. Prejšnji teden je bilo težko najti mlade, saj jih je polovila ali odgnala policija. Ob vojni na enem koncu države je v glavnem mestu potekalo veliko srečanje Afriške unije, ki ima tu sedež in zbira najpomembnejše in najbogatejše veljake afriških držav.

V pripravi na srečanje so potekale predvsem lepotne priprave mesta, da se obiskovalcem pokaže v najlepši luči, ne glede na to, kaj se dogaja pod površjem. Da bi prikrili ruševine, so po mestu postavili ogromno »banerjev« s slikami nekaterih najlepših parkov in centrov v državi, ki so ponos države, in s tem prikrili manj lepe strani etiopske realnosti. Ker lahko podobo mesta kvarijo tudi ljudje, so lovili mlade na ulicah in jih vozili v nekakšne »kampe«, da jih afriški pomembneži ne bi videli in odkrili, da ima Etiopija mlade na ulicah. Strašno, a to se dogaja ob vsakem tako pomembnem dogodku! Zadnji dve leti jih zaradi pandemije ni bilo, sedaj pa so spet v teku.

Pred policijo smo uspeli rešiti kar nekaj mladih tako, da smo jih pridružili našim »domovcem«. Srečanje Afriške unije je mimo in ulice so spet polne otrok in mladih. Kakšen absurd. Očitno je v teh primerih biti na ulici privilegij, ki jim v teh primerih ni dovoljen. Ko so se predsedniki in drugi pomembneži afriških držav poslovili, so se mladi »veselo« vrnili na ulice in na svoj način skrbijo zase, dokler ne pridejo k nam – vsaj tisti, ki jih k nam za roko privede Marija Pomočnica.

Čudovito je biti del njihove poti odrešenja, za kar sem hvaležna vsak dan in vsako minuto. Čeprav žal ne morem pomagati toliko, kot bi želela pri vseh težavah, ki pestijo prebivalce Etiopije, skušam dodati vsaj skromni delež v molitvi in upanju, da bo Vsemogočni Oče dodal tisto milost, ki je sami ne premoremo.

Polona Dominik, laiška misijonarka

Morda vas zanima tudi