Dragi prijatelji, bralci salezijanskih portalov in prijatelji don Boskove karizme. Ta pozdrav vam pišem skoraj neposredno, saj se je v nadaljevanju opisani prizor zgodil pred samo štirimi urami.
Prispel sem mesto Lubumbashi v Kongu. Deset dni sem obiskoval pomembne salezijanske navzočnosti, v katerih so razseljeni in begunci iz Palabeka – danes v veliko bolj človeških razmerah kot takrat, ko so prispeli, hvala Bogu – in iz Ugande sem prišel v Demokratično republiko Kongo, v mučeno in križano pokrajino Goma.
Tamkajšnje salezijanske navzočnosti so polne življenja. Večkrat sem dejal, da je bilo moje srce »ganjeno« (touché), ko sem videl dobro, ki ga delamo, ko sem videl, da je Božja navzočnost tudi v največji revščini. Toda moje srce je bilo ganjeno tudi zaradi bolečine in žalosti, ko sem se srečal z nekaterimi od 32.000 beguncev (večinoma starejših, žensk in otrok), ki jih gosti salezijanska ustanova Don Bosco Gangi.
O tem bom pisal naslednjič, ker moram pustiti, da dogodki počivajo v mojem srcu.
»Zapomnite si, da je vzgoja stvar srca in da je samo Bog gospodar src in da mi ne bomo mogli uspeti v ničemer, če nas Bog ne bo učil umetnosti odpiranja src in nam dal ključev, da jih odpremo.« (BiS XVI, 289)
»Očka« otrok z ulice v Gomi
Zdaj bi rad omenil le čudovit prizor, ki sem mu bil priča na letu v Lubumbashi. Šlo je za nekomercialni let s srednje velikim letalom. Toda kapitan je bil domačim salezijancem znan človek. Ko sem ga na letalu, mi je dejal, da se je poklicno usposabljal na naši šoli v Gomi. Povedal mi je, da so bila to leta, ki so mu spremenila življenje. Dodal pa je še nekaj: Z nami je tudi tisti, ki je bil za nas »očka«.
Ko v afriški kulturi rečeš, da je nekdo oče, poveš nekaj izjemnega. Pogosto oče ni (le) oseba, ki je spočel sina ali hčer, ampak tisti, ki je dejansko skrbel zanj, ga podpiral in spremljal.
Koga je imel v mislih okoli 45-letni kapitan, ki ga je na letu spremljal mlad sin? Mislil je na našega salezijanca brata (ne duhovnika, ampak posvečenega laika, mojstrovino salezijanske karizme)!
Salezijanec brat Onorato, španski misijonar, v Gomi misijonari že več kot 40 let. Naredil je vse, da je strokovna šola in še marsikaj deluje, seveda skupaj z drugimi salezijanci. Kapitana in nekaj njegovih prijateljev je srečal, ko so bili le izgubljeni otroci v soseščini (torej med stotinami otrok). Kapitan mi je namreč povedal, da so štirje njegovi tovariši, ki so bili v tistih letih tako rekoč na ulici, uspeli študirati mehaniko v Don Boskovem zavodu in so danes inženirji ter skrbijo za mehansko in tehnično vzdrževanje malih letal njihove družbe.
Salezijanski »zakrament«
Ko sem slišal kapitana, nekdanjega salezijanskega gojenca, reči, da je bil Onorato njegov oče, oče vseh njih, sem bil globoko ganjen in sem takoj pomislil na don Boska, ki so ga njegovi fantje čutili in imeli za svojega očeta.
V pismih don Rua in msgr. Cagliera je don Bosko vedno imenovan »oče«. Zvečer 7. decembra 1887, ko se je don Boskovo zdravje poslabšalo, je don Rua preprosto telegrafiral msgr. Caglieru: »Oče je v zaskrbljujočem stanju«. Tradicionalna pesem se je končala: »Živel don Bosko, naš oče!«
Pomislil sem, kako res je, da je vzgoja stvar srca. Utrdil sem prepričanje, da je navzočnost med fanti, dekleti in mladimi za nas skoraj »zakrament«, po katerem tudi mi pridemo do Boga. Zato sem v teh letih s tako gorečnostjo in prepričanjem govoril svojim bratom salezijancem, sestram in salezijanski družini o salezijanskem »zakramentu« navzočnosti.
Vem, da je v salezijanskem svetu, v naši družini po vsem svetu, med našimi brati in sestrami veliko »očetov« in veliko »mater«, ki s svojo navzočnostjo in naklonjenostjo, s svojim znanjem o vzgoji, segajo v srca mladih, ki danes zelo in vedno bolj potrebujejo te navzočnosti, ki lahko spremeni njihova življenje na bolje.
Lep pozdrav iz Afrike in Gospodov blagoslov prijateljem salezijanske karizme. Bog vas blagoslovi.
Kard. Ángel Fernández Artime, vrhovni predstojnik
