V korak z mladimi.

»Ko sem sporočal veselo novico, sem kot salezijanec občutil globoko veselje in izpolnitev«

Pogovor s salezijancem Johnom Zosiamom, novim inšpektorjem indijske salezijanske inšpektorije Shillong

Objavljamo pogovor s salezijancem Johnom Zosiamom, novim inšpektorjem indijske salezijanske inšpektorije Shillong. Inšpektorija leži na severovzhodne Indije, ki meji na Butan, Bangladeš in Mjanmar.

Kako se je začela vaša pot?

Rodil sem se 20. avgusta 1974 v kraju Chhingchhip, v zvezni državi Mizoram, v severovzhodni Indiji. Osnovno in srednjo šolo sem dokončal v domači vasi, nato pa se odpravil na preduniverzitetni tečaj v Aizawl, glavno mesto Mizorama.

Kdo vam je prvi povedal zgodbo o Jezusu?

Izhajam iz tradicionalne katoliške družine: redno smo skupaj molili, zlasti zvečer rožni venec. Moja mama je zelo častila Devico Marijo in ni nikoli opustila vsakodnevne molitve. Prav ona nam je prva spregovorila o Jezusu in vrednotah evangelija.

Kakšna je zgodba vaše poklicanosti in kako ste postali salezijanec?

Kot otrok sem bil ministrant v župniji in ob nedeljah sem obiskoval katekizem. Takrat sem želel postati duhovnik, a kot najstnik je ta želja zbledela. Želel sem nadaljevati študij, najti dobro delo v državni službi in ustvariti srečno družino.

Pred vpisom na fakulteto pa sem začel resno razmišljati o svojem življenju in poklicanosti. V svojem srcu sem čutil, da me Bog kliče, naj mu služim kot duhovnik, zlasti da podpiram katoliško Cerkev v okolju, kjer so druge krščanske veroizpovedi precej močne. Čutil sem željo, da bi dal svoj prispevek Cerkvi, še posebej mladim, ki so bili v nevarnosti, da se izgubijo.

Katehet, ki je poznal moje misli, mi je predstavil salezijance in me spodbudil, naj se jim pridružim. Tudi sam sem že slišal za ta red in poznal nekaj njihovih ustanov v Shillongu. Odločil sem se, da stopim v stik s svojo teto, sestro misijonarko Marije Pomočnice (MSMHC). Ta je obvestila vikarja v Guwahatiju. Takoj ko so me prosili, naj se predstavim, sem se sam iz svoje vasi odpravil na dvodnevno pot v Guwahati. Tako se je začel moj salezijanski aspirantat.

Kako se je odzvala vaša družina?

Mama je bila zelo vesela, ko je izvedela za mojo odločitev. Dejala mi je, naj ne skrbim zanje, ker bo Gospod poskrbel za vse. Oče je bil bolj zadržan, saj je upal, da bom nadaljeval študij in preživljal družino. Nenazadnje je tudi on sprejel mojo odločitev in preden sem odšel, je med družinsko molitvijo citiral odlomek iz Mt 6,33: »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.«

Največje veselje in največji napor?

Imel sem zelo lepe pastoralne izkušnje tako med tirocinijem kot med diakonskim obdobjem. Biti z otroki, jih učiti, igrati z njimi in postajati njihov prijatelj mi je bilo v veliko veselje. Z veseljem se spominjam dveh let v salezijanskem aspirantatu s približno 150 mladimi: obdobje, polno srečnih trenutkov. Kasneje, med diakonsko službo, sem imel priložnost obiskati številne vasi in srečati preproste ljudi. Ko sem z njimi delil sporočilo vesele novice, sem kot salezijanec občutil globoko veselje in izpolnitev.

Največji izziv sem doživel pri študiju filozofije zaradi nesporazumov z nadrejenimi. Prišlo je do dvomov o poklicu, a sem zaupal Bogu in verjel, da mi bo pokazal pot, če me res želi na svoji poti. Zahvaljujoč veri in molitvi mi je uspelo prebroditi tiste težke trenutke.

Kakšna je lokalna mladina in katere so najbolj pereče potrebe?

Domači mladi so živahni in nadarjeni na številnih področjih; mnogi še vedno dejavno sodelujejo v življenju Cerkve in družbenih pobudah. Vendar je vpliv družbenih medijev vse močnejši: veliko število mladih privlačijo materializem, sekularizacija in politične ideje, ki jih vidimo na spletu, Kot salezijanci čutimo potrebo, da jih vodimo in podpiramo. Mnogi opustijo šolanje in ostanejo brezposelni: potrebujejo vodstvo in upanje za prihodnost, usposabljanje in podporo, da postanejo odgovorni državljani in dobri kristjani.

So kristjani na tem območju preganjani?

Pravega preganjanja kristjanov ni. Dejansko je v mnogih zveznih državah, kjer delujemo, večina prebivalstva kristjanov. Dobro sodelujemo tudi z drugimi veroizpovedmi. Vendar osrednja oblast vse bolj omejuje naše poslanstvo in evangeljske dejavnosti z novimi pravili in predpisi, ki delajo naše pastoralno delo bolj zapleteno.

Kateri so izzivi evangelizacije in poslanstva danes?

Prvi izziv prihaja iz novih finančnih predpisov in politik o vzgoji, ki jih je uvedla centralna vlada, kar otežuje naše dejavnosti in naše delo pri služenju ljudem. Kljub temu Cerkev in vzgojne ustanove v severovzhodni Indiji še naprej rastejo. Menim, da je v tej regiji najnujnejša naloga okrepiti vero s trdno katehetsko vzgojo in pomagati vernikom, da v polnosti živijo vrednote evangelija, da postanejo promotorji miru in družbene preobrazbe.

Kaj bi še lahko naredili?

Kot salezijanci bi lahko okrepili našo zavzetost do mladih v predmestjih, zlasti do tistih, ki opustijo šolanje, uživajo droge ali so brezposelni. Pomembno je temeljito preučiti njihov položaj ter skupaj z laiki in člani salezijanske družine oblikovati strateške načrte. Naučiti se moramo povezovati v mreže, delovati kot ekipa, da bi učinkoviteje dosegli najbolj potrebne mlade.

Kakšen je odnos z drugimi religijami na vašem območju?

Zaenkrat je zelo pozitiven. Velikokrat so učitelji v naših šolah in ustanovah pripadniki drugih veroizpovedi, vendar sodelujejo z veliko zavzetostjo in odprtostjo.

Imate kakšne projekte, ki so vam še posebej pri srcu?

Mislim, da je bistveno preučiti položaj današnje mladine, prisluhniti njihovim težavam in željam ter nato začeti novo salezijansko poslanstvo, namenjeno tistim, ki so resnično ubogi in zapostavljeni. Morda bo treba sprejeti pogumne in zahtevne odločitve, a verjamem, da je to poslanstvo, h kateremu nas je poklical don Bosko. Molimo in upamo, da se kot sobratje prepustimo spremembam našega časa.

Kakšno mesto zavzema Marija Pomočnica v vašem življenju?

Na priprošnjo Blažene Device Marije sem prejel nešteto milosti, še posebej pa jo kličem kot Pomočnico kristjanov. Če sem danes tukaj, se zahvaljujem tudi njej, ki je vedno poslušala moje molitve in posredovala zame. Hvaležen sem za njeno materinsko navzočnost in za pričevanje moje matere, ki me je naučila z vero moliti rožni venec.

Sporočilo za salezijansko družino …

Salezijanska družina je po don Bosku prejela veliko karizmo. Moramo jo varovati in se Bogu zahvaljevati za ta dar ter se nenehno postavljati v službo mladih, zlasti ubogih in zapuščenih, kjerkoli smo. Navzoči smo v 137 državah in smo lahko konkretno znamenje Božje ljubezni do današnjih fantov in deklet.

Vir: donbosco.press

Morda vas zanima tudi