V čudoviti naravi Uskovniške planine, kjer lahko slišiš tišino in občuduješ zvezde, marsikaj nebistvenega odpade, verjetno tudi zaradi slabega signala, ki omogoča odklop od vseh internetnih skrbi. Ostane pa tisto, kar je resnično pomembno. Intenzivno smo doživljali lepoto medsebojnega druženja in pestrosti odnosov, predvsem pa smo lahko v tišini, v zgledu drugega, v skupni pesmi in molitvi odkrivali lepoto in bližino Boga.
Res smo bili veseli, da se lahko po času ‘izgnanstva’ vrnemo zopet na Uskovnico in tako niso bili Uskovniški tedni samo po imenu, ampak tudi v vsem bogastvu okolice. Sicer smo se morali nekoliko prilagoditi, saj nas je bilo lahko samo 50 in nismo več imeli velikega skupnega prostora pod šotorom, ampak nam je vse to samo še pomagalo, da smo se še bolj povezali.
Letos pa smo se prav posebej osredotočili na samo srce našega krščanskega življenja, saj vse izvira iz krsta, po katerem se je začelo naše novo življenje. Skozi teden smo vedno bolj ugotavljali, kako premalo se zavedamo, kaj vse smo po krstu prejeli in zato tudi ne praznujemo vsakoletnih obletnic (redkokdo sploh ve, za svoj datum krsta), čeprav bi bila to res lepa priložnost za zahvalo in veselje nad tem, da smo Božji otroci. Poleg pogovorov v skupinah so nam različne vidike krsta odkrivali tudi predavatelji. Najprej smo spoznavali lepoto simbolne govorice zakramenta, ko nam Bog na nam razumljiv način otipljivo govori o svoji ljubezni in nam daje vse potrebno za življenje. Kako veliko moč ima krst in ostali zakramenti smo se zavedeli ob pričevanju spreobrnjenja in tudi ob spoznavanju vsakodnevnega življenja številčne družine.
Naša mladostniška energija nas je ves čas gnala naprej, da se skoraj nikoli nismo ustavili, saj smo vsak trenutek izkoristili za petje, družabne igre, nogomet, načrtovanje veselih večerov, pisanje pisem… Ustrašili se nismo niti dvatisočaka, in tako nam bo za vedno ostalo v spominu prepevanje slovenske himne in drugih pesmi na osvojenem Viševniku v družbi prijateljev ob prekrasnem pogledu na Triglav.
