Salezijanci sotrudniki so v soboto, 12. junija 2021, na volilnem kongresu izvolili novo vodstvo Združenja salezijancev sotrudnikov za mandat 2021-24. Člani novega inšpektorialnega sveta (poleg duhovnih asistentov Klemna Balažiča SB in s. Simone Komar FMA) so: Klemen Lukman (Bled), Tatjana Ferk (Bled), Andreja Košmrlj (Sodražica), Blažka Merkac (Rakovnik) in Timi Čižek (Rakovnik). Za inšpektorialno koordinatorko je bila izvoljena Blažka Merkac.
Kako je tekla tvoja pot do don Boska?
Začela se je, ko sem bila stara 11 let in sem se udeležila oratorija, ki so ga na sv. Primožu organizirale sestre FMA. Takrat je oratorij trajal tri tedne, otroci pa smo tam tudi spali. Ker mi je bilo tako všeč, sem prišla še drugi teden in nato še tretji. Moralo je biti res nekaj posebnega. Od takrat naprej sem redno hodila na vse programe, ki so jih sestre organizirale. In ko pravim vse … potem je to res vse.
Proti koncu osnovne šole so me sestre povabile, da se pridružim animatorjem. Moj odgovor je bil »da«. Dokončno sem don Boska in njegov način dela vzljubila v srednji šoli. Takrat je našo animatorsko skupino vodila s. Mojca Pipan, ki nas je držala skupaj, spodbujala, učila, nam delila dragocene nasvete, z nami molila in nam preko don Boska in njegove karizme približala tudi Boga.
Salezijance sem spoznala in srečala nekoliko kasneje. Najprej leta 2003, ko smo z animatorsko skupino obiskali don Boskove kraje in nas je spremljal salezijanec Viktor Ganc. Enako se je zgodilo tudi naslednje leto. Bolj konkretno pa leta 2005, ko smo šli na Svetovni dan mladih v Nemčijo in to skupaj s salezijanci. Tam sem spoznala salezijance, ki so se mi zdeli drugačni od duhovnikov, ki sem jih poznala. Še danes se spomnim Marka Košnika in Franca Brečka, ki sta bila ves čas z nami, med nami. Če zdaj pomislim na tisti čas, je to bila asistenca, o kateri je govoril don Bosko.
V času študija na fakulteti v Ljubljani sem se vključila v programe salezijanske mladinske pastorale. Že prej sem hodila na PDV na Pohorju, zdaj pa sem postala animatorka. Poleg vsega mladinskega dogajanja sem vmes z veseljem prebirala don Boskov življenjepis in v meni je rasla želja, da ga posnemam, da delam za dobro mladih tam, kjer sem, s tem kar sem.
To poslanstvo se je začelo konkretno uresničevati, ko sem v času absolventskega staža pričela delati v pisarni mladinske pastorale, v začetku s salezijancem Markom Košnikom, kasneje pa z Boštjanom Jamnikom. Tam sem vztrajala skoraj devet let. In v teh letih je ta moja želja, da posnemam don Boska, samo še rasla in zorela. Težko bi naštela vse programe in projekte, pri katerih sem sodelovala. Pa saj vsi poznate programe salezijanske mladinske pastorale, a ne? 🙂
Vmes sem imela ta privilegij, da sem se dejavno vključila v salezijansko mladino na evropski ravni in tako sem bila tri leta del mednarodne koordinacijske ekipe.
Nekje na sredini se je pojavilo vprašanje, kaj potem, ko ne bom več animatorka. Salezijanec Jure Babnik je tedaj »nabral« nekaj »starejših« animatorjev in nam predstavil sotrudnike. Začela se je pot formacije, najprej z Juretom, nato pa je pot z nami nadaljeval salezijanec Peter Pučnik.
Vmes me je včasih malo minevalo, a je bila želja delati z mladimi in za mlade prevelika. Don Bosko pač zna pritegniti in mene zagotovo je. Včasih sem koga tudi slišala, da pretiravam, da nima smisla, da se tako ženem, da bo že kdo drug. A v sebi sem bila mirna in prepričana, da je to prava pot.
Tako sem skupaj z ostalimi 2. februarja 2014 (če se spomnite, je takrat Slovenijo prizadel hud žled in sploh nismo vedeli, ali bomo lahko prišli do Rakovnika), izpovedala svojo obljubo kot salezijanka sotrudnica. Moja pot do don Boska je trajala kakšnih osem let. In potem? Potem sem to pot nadaljevala in jo še, skupaj z njim. Danes, ko sem že skoraj dve leti v novi službi, v kateri prav tako delam z mladimi, me ves čas spremljajo dragoceni nasveti in misli don Boska.
- »V vsakem mladem človeku, tudi najbolj zanemarjenem, je neka točka, ki je občutljiva za dobro. Prva vzgojiteljeva dolžnost je, da poišče to občutljivo struno srca in na njej gradi.«
- »Mladi naj ne bodo samo ljubljeni, ampak naj tudi vedo, da so ljubljeni.«
Kdo in kaj so salezijanci sotrudniki danes?
Hm, kdo in kaj smo? Na obe vprašalnici bom odgovorila ločeno in se osredotočila na našo Slovenijo.
Kdo smo? Smo fantje, dekleta, možje, žene, mame, očetje, babice, dedki z različnimi poklici, razkropljeni po celi Sloveniji. Imamo pet centrov in sicer na Bledu, najdete pa nas še v Sodražici, Šentjoštu, Sevnici in na Rakovniku.
Največ nas je povezanih v centru na Rakovniku, ki smo kar pisana druščina, ki prihaja iz vseh koncev Slovenije.
Kaj smo salezijanci sotrudniki? Na to vprašanje sem zadnji čas morala kar pogosto odgovarjati, pa da vidimo, če lahko tudi tukaj spravim skupaj tako, da bo imelo rep in glavo. Se pravi, salezijanci sotrudniki smo laiki, ki želimo salezijansko karizmo živeti v svetu. Salezijanci in sestre HMP mogoče do kakšne skupine ne morejo priti, jih nagovoriti, zato jih lažje mi. Naše poslanstvo je, da v okviru svojih zmožnosti delamo za dobro mladih tam kjer smo. Najprej v svoji družini, nato v svojem okolju, župniji, v službi in drugih položajih, v katerih se znajdemo v vsakdanjem življenju. Poleg konkretnega dela z mladimi pa je na nas tudi odgovornost, da rastemo tako osebnostno kot duhovno. Molitev, zakramenti, duhovne obnove, mesečna srečanja skupine so sestavni del našega poslanstva.
Kakšne naloge te čakajo v novi službi inšpektorialne koordinatorke?
Vesela sem, da imam v inšpektorialnem svetu super ekipo, ki je že ob izvolitvi imela pisano paleto idej. V prvi vrsti bo moja naloga povezovanje sotrudnikov v Sloveniji, animacija, obiskovanje centrov, načrtovanje Dneva sotrudnikov, organiziranje duhovnih vaj, povezovanje z drugimi vejami salezijanske družine in seveda druge malenkosti, ki spadajo zraven.
Z vsemi mojimi zadolžitvami me bo zagotovo seznanil tudi moj predhodnik Tilen Mlakar, ki je to nalogo odlično opravljal šest let. Zagotovo je ena izmed prioritet poživljanje salezijanske karizme med našimi sotrudniki, navduševanje in pridobivanje novih članov, krepitev molitvene naveze. Želim si, da bi sotrudniki v meni videli nekoga, na katerega se lahko obrnejo kadarkoli, da bi čutili, da sem jim na razpolago. Mogoče to niso čisto naloge, ampak bolj moje želje in pričakovanja. A se mi zdi, da je tudi to potrebno. Želim si tesnejšega sodelovanja s salezijanci in sestrami FMA, ki so v naših centrih duhovni spremljevalci.
Zame to ni le služba, je poslanstvo, ki mi je bilo zaupano in računam na molitveno in konkretno podporo tako Združenja sotrudnikov kot tudi celotne salezijanske družine.
Tisti, ki me poznajo, vedo, da sem neposredna in konkretna, a tako kot don Bosko na trenutke tudi sanjam. In ja, mogoče so moje želje za koga sanje, pretiravanje, a sama verjamem v te sanje in zaupam Božji previdnosti, vodenju Marije Pomočnice in temu, kar me uči don Bosko.