Danes obhajamo praznik sv. Frančiška Saleškega, svetnika, po katerem salezijanci nosimo ime. Sv. Frančišek je bil visoko izobražen, doktor obojnega prava (civilnega in cerkvenega), duhovnik in škof v škofiji, ki jo je zdesetkal Kalvinov razdor, bil je diplomat, pastir, voditelj duš in duhovni pisatelj. Vse to je bil, ker je spoznal, da je »ljubezen do Boga najvišji cilj«.
Na tem ozadju želim napisati nekaj besed kot odziv na kolumno našega sobrata Aleksandra Osojnika, ki jo je objavil na spletni strani Demokracije, dne 21. januarja 2020. Javno sem se distanciral od teh njegovih besed, ker so bile izrečene in izražene v taki obliki nesprejemljive za vse tiste, ki nas je predstavljal. Čeprav je govoril iz svojega osebnega prepričanja, pa jih je kot katoličan, duhovnik in član salezijanske družbe izrekel tudi v našem imenu. In na to se moram odzvati.
Verjamem, da je požel mnogo pohval predvsem s strani tistih ljudi, posvečenih in neposvečenih, ki so v stiski zaradi gnile države in gnilih zakonov, ki spravlja v obup, bedo in stisko toliko ljudi. Predstavlja tiste, ki se čutijo porinjene na rob, trpeče in žrtve. V teh izjavah so se prepoznali mnogi karakterji in značaji, ki so nekje v globini jezni nase in na ves svet in zato nanj gledajo pesimistično. Strinjam se, da odgovorni predstavniki Cerkve ob kritičnih dogodkih v politiki in družbi ne odreagiramo, nismo opazni in da Cerkev izgublja moč vplivanja na dogodke, ker preveč molči, ko bi morala v imenu katoličanov kot lev zarjoveti in se postaviti nasproti mnogim ideološkim tokovom in političnim odločitvam.
Na drugi strani stoji cela fronta sovražno nastrojenih ljudi proti Cerkvi in levičarjev, ki v Cerkvi vidijo le pobeljene grobove. Še en dokaz več: župnik, ki vpije, napada, zavaja, laže in kar je še najhuje, ravna v nasprotju z moralo, ki jo učita Cerkev in Sveto pismo, ki pravi: »Dajte cesarju kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega« (Mr 12,17).
Tu pa je še množica ljudi, ki so ob takih in drugačnih komentarjih zgroženi, zmedeni in žalostni. Kako je to mogoče, se sprašujejo? Zdi se jim, da je ekscesno postalo normalno in obratno ter da jim ta ali druga skupina dobesedno vsiljuje svoje mnenje in so besni nanje, ker se nočejo opredeliti. In jih imajo za ovce. Taki uberejo taktiko ignoriranja.
In kako naj v takih primerih ravnajo odgovorni, predstojniki, škofje in drugi »na položajih«? Od njih vsi pričakujejo, da ukrepajo. Naj podprejo neprimerno izražanje? Naj podprejo državljansko nepokorščino neplačevanja davkov in sivo ekonomijo? Ne morejo. Ker je oblast in država tudi po Božji volji in smo vsi graditelji naše skupne države in domovine. Če ukrepajo osebno ali iz užaljenosti, je nevarno, da se postavijo na stran tistih, ki želijo obračunavati z določenimi ljudmi.
Nato sledi razočaranje, ker ne naredijo nič. Odgovorni lahko storijo več za to, da bi najprej poslušali, razumeli in pomagali. Toda, če je beseda živa, ima tudi svoje praktične posledice. Nekaj se mora spremeniti, nekatere odločitve je potrebno sprejeti zato, da bi bilo drugače. In upam, da bo drugače. Navadno pa ta »drugače« ni po volji ne enim in ne drugim.
Sv. Frančišek Saleški je bil krščanski humanist, ker je verjel v dobroto človeka in sveta, saj vse izhaja iz Boga. Pri njem se učimo modrosti življenja, razsodnosti in zdravega kriterija. Sv. Janez Bosko, ki je svojo družbo imenoval salezijanci, se je odzval v slogu Saleškega tako, da je z vzgojo in evangelizacijo odgovoril na stisko, revščino in izzive mladih tistega časa. Ustanovil je oratorij, kjer je vzgajal mladi rod v »dobre kristjane in zrele državljane«. Zato pozivam vse ljudi dobre volje, da v ta slovenski prostor prinesemo več optimizma, poguma in ustvarjalnosti. Bodimo ljudje upanja, dialoga, ki v vsakem človeku in v družbi vidimo vsaj kanček dobrega. Prepričan sem, da katoličani = ljudje dobre volje v družbo na Slovenskem že sedaj dajemo veliko več kot tisti, ki nimajo upanja vere. Zato, ljudje dobre volje, združimo se in storimo kaj dobrega: vlagajmo v vzgojo mladine.
Marko Košnik, salezijanski inšpektor