V megalopolisu Čenaj (Madras), v vznemirljivem in življenja polnem ozračju mesta, se sredi ogromnih industrijskih kompleksov in veličastnih templjev skriva tudi svetel košček salezijanske dobrote.
Zgodba se je začela pred mnogimi leti, po zloglasni prvi svetovni vojni, v majhni vasici v zgornji Italiji, v revni a dostojanstveni družini s trinajstimi otroki.
Nekega večera, ko je mati razdelila polento otrokom, je eden od njih opazil, da je za starša zmanjkalo. »Zakaj imata z očetom prazen krožnik?« je vprašal mamo. Dejala je: »Danes večer nisva lačna.« »Potem tudi jaz nisem lačen,« je rekel in stekel ven, da bi v temi jokal. Pridružila se mu je mama, nato še oče. Tedaj je mali Orfej odločno rekel: »Če bom postal duhovnik, bom delal samo za revne, za tiste, ki so lačni, kot sem lačen danes večer!«
Orfej Mantovani je vstopil v salezijanski noviciat in leta 1934 odšel v misijone v Indijo. Indija je postala njegova druga ljubljena domovina. Njegov škof je bil še eden salezijanski velikan, ki je imel pogum in brado patriarhov, monsinjor Alojzij Mathias, ki se je Mantovanija zelo razveselil in mu takoj zaupal najbolj revne predele Madrasa.
Ta se je lotil dela. Ob železnici, na zemljišču, ki so ga črnila stara nahajališča premoga, je začel zbirati zapuščene ljudi z ulic, tiste, ki so jih vsi zapustili, tiste, ki se niso mogli več preživljati. Z njimi se je spopadel s »črnim tigrom«, obupno lakoto v slumih.
Salezijanec z blagim nasmehom je po don Boskovem zgledu počasi ustanavljal Center za socialno pomoč: dnevne in večerne osnovne šole, brezplačno kliniko in bolnišnico, kolonijo za gobavce, praznični oratorij. Ko je umrl, je na njegovo mesto prišel drug salezijanec, nato še eden in še eden. To je lepota velike redovne družine. In kraj je postal mestece ljubeče dobrodelnosti.
Pred nekaj tedni sem vstopil v to citadelo v Čenaju. Zame je bila to čudovita izkušnja. Ustanova se imenuje »Don Boskovi blagri« in je znana kot salezijanski dom, v katerega je mogoče vstopiti pri treh letih in iz katerega mnogi odidejo ob koncu življenja, da bi se srečali z Gospodom. Pod don Boskovim nasmehom »od zibelke do groba«, pravijo.
Morda vas bo to, o čemer pišem, presenetilo, vendar sem občudoval salezijansko delo, služenje tisočim družinam, otrokom, najstnikom, mladim in starim. Vse to je rezultat sodelovanja treh vej salezijanske družine: to je novost ali bogastvo! Tu sodelujejo don Boskovi salezijanci, hčere Marije Pomočnice in družba, imenovana sestre Marije Pomočnice.
Šolo, ki jo vodijo hčere Marije Pomočnice, obiskujejo otroci od tretjega leta starosti in osnovnošolci. Sprejemajo tudi najstnice. Sestre Marije Pomočnice skrbijo za starejše moške in ženske, ki ne bi imeli kje drugje (in seveda brez socialne pomoči) preživljati svoje starosti do konca svojih dni. Don Boskova salezijanska skupnost skrbi za dečke in deklice različnih starosti ter za revne otroke, ki so jih pobrali z ulice. Seveda poleg tega obiskujejo družine na tem območju, ki živijo v veliki revščini, in skrbijo za župnijo.
Skratka, glede na vse zdi se, da je tu »majhno salezijansko mesto«. Bil sem globoko navdušen in obljubil sem, da bom o tem spregovoril in obveščal, kajti kot smo se naučili od don Boska, mora dobro, ki je bilo storjeno, postati znano.
Zelo cenim sodelovanje, ki smo ga vzpostavili med temi tremi družbami naše salezijanske družine. Pri tem ni pomembno, kdo je lastnik zemljišča ali stavb, temveč dobro, ki ga delajo skupaj najrevnejšim in najbolj ranljivim. In pomislite na starejše, da boste vedeli, kaj sta ranljivost in negotovost, če ne bi bilo tega malega raja, imenovanega blagri, ki ga je naš Bog zagotovo zasnoval zanje.
Ko razmišljam o mestecu blagrov, se ne morem načuditi rezultatom, ki jih omogoča malo skupne ljubezni. Vsak dan poskrbijo za hrano 300 starejšim, dnevno poskrbijo za več kot 1.000 otrok, več kot 15.000 ljudi pa prejema oskrbo za različne potrebe, in to »skoraj brez plačila«. Ljudje, ki vstopijo v to mestece, na lastne oči vidijo teh »50 let vsakodnevnih čudežev«.
Značilna gesla te ustanove so: »Služiti bolniku je najboljša molitev« (Mantovani), »Nihče nima pravice biti srečen sam«, »Lahko daješ, ne da bi ljubil, ne moreš pa ljubiti, ne da bi dajal«.
Ljudje vidijo mestece blagrov kot otipljiv izraz zvestobe salezijancev služenju ubogim in konkretno manifestacijo Božje previdnosti v njihovem imenu. Za mlade iz slumov je oaza. To je cerkev, šola, igrišče za igranje in dom.
Pomislite, da je v Čenaju 15 salezijanskih skupnosti, ki jih vodijo župnije, srednje in višje srednje šole, tehnične inštitute, oratorije, mladinske in socialne centre za ogrožene otroke in mlade, domove za usposabljanje, med njimi je tudi semenišče. Nadškof, duhovniki ter krščanski in nekrščanski laiki zelo cenijo delo salezijancev, zlasti njihovo osredotočenost na mladinsko pastoralo, poslanstvo, ki ga opravljajo v službi najrevnejših, in odlične šole, ki so vodilne na področju kakovostnega izobraževanja za vse.
Vse to mi govori o lepoti evangelija, ki se širi po svetu, pogosto z močjo in v tihoti ljubezni. Govori mi o don Boskovi karizmi in veliki vrednosti, ki jo je imel, ko je želel doseči najbolj oddaljene kotičke sveta. V naši salezijanski družini se nikoli ne naveličam spominjati, da so danes don Boskovi sinovi in hčere v 134 državah (72 % držav sveta), saj je don Bosko v svojem času, ko salezijancev skoraj ni bilo, želel, da bi prva skupina odšla v Argentino, kjer bi pomagala italijanskim izseljencem in nato prišla do domačinov.
Zaključujem z besedami, ki jih je nekega dne izrekel hindujski uradnik: »Če lahko krščanska religija ustvarja ljudi, kot je Orfej Mantovani, je lahko samo božanska.«
Ángel Fernández Artime, vrhovni predstojnik