Na simpoziju o sv. Tereziji iz Lisieuxa, ki ga je organiziral UNESCO in je potekal v Svetu departmaja Orne v Franciji, je salezijanec Jean-Marie Petitclerc, inšpektorjev vikar salezijanske inšpektorije Francija in južna Belgija, z vzgojnega vidika predstavil dediščino sv. Terezije. Med njeno in vzgojno duhovnostjo Janeza Boska je nakazal nekaj vzporednic.
Jean-Marie Petitclerc, ki tako kot sveta Terezija izhaja iz Normandije, je v svoji raziskavi izhajal iz »trojne vzgojne izkušnje male Terezije«: v družini, v karmeličanskem samostanu, kjer je bila magistra novink in v duhovnem vodstvu.
Če obstaja izraz, ki najbolje označuje duhovnost svete Terezije Deteta Jezusa, je to gotovo »mala pot«. Kot pripoveduje sveta Marija od Svete Trojice, »je bilo to, kar je Terezija imenovala Mala pot duhovnega otroštva, nenehna tema naših pogovorov. Jezusovi privilegiji so namenjeni najmlajšim,« je ponavljala. Terezija je vedno govorila o zaupanju, zapuščenosti, preprostosti, pokončnosti in ponižnosti malega otroka ter ga vedno predstavljala kot zgled.
Temelj te »male poti« je ljubezen.
I. TROJNA VZGOJNA IZKUŠNJA
V družini
»Ko sva imela otroke, sva živela samo zanje«,[1] je rada govorila Zelija Martin. Mala Terezija, ki jo je oče opisal kot malo kraljico, je uživala naklonjenost svojih staršev, ki so se radi igrali s svojimi petimi hčerkami. Otroke sta učila poslušnosti v duhu resnice in pravičnosti, vendar prežete z zaupanjem in ljubeznijo. »Doma so nas vzgajali v taki poslušnosti, ki je bila poslušnost iz ljubezni in ne iz strahu pred kaznijo.«[2] Terezija je odraščala s svojimi štirimi sestrami Marijo, Pavlino, Leonijo in Celino, drugi trije otroci zakoncev Martin so umrli v otroštvu. Bile so ji vzornice.
Prisluhnimo njeni pripovedi o »posnemanju« z zgodbo o majhnih ptičkih: »Spominjam se, da sem imela med svojimi pticami kanarčka, ki je čudovito pel; imela sem tudi drobnega ščinkavca, za katerega sem skrbela z materinsko skrbjo, saj sem ga posvojila, še preden je lahko užival svobodo. Ta ubogi ujetnik ni imel staršev, ki bi ga naučili peti, a ko je slišal svojega tovariša kanarčka, ki je od jutra do večera veselo prepeval, ga je želel posnemati … To je bilo za ščinkavca težko opravilo, zato se je njegov nežen glas zelo težko ujemal z živahnim glasom njegovega glasbenega učitelja. Očarljivo je bilo opazovati trud ubogega malčka, ki pa je bil kronan z uspehom, saj je bila njegova pesem, čeprav je ohranila veliko večjo sladkost, popolnoma enaka kanarčkovemu.«
Mala Terezija sklene: »O moja ljubljena mati! Vi ste bila tista, ki ste me naučili peti … Vaš glas me je očaral že v otroštvu, zdaj pa sem vesela, ko slišim, da sem vam podobna! Vem, da sem še daleč od tega, a kljub svoji šibkosti upam, da bom večno pela isto himno kot vi.«[3]
Ob smrti Zelije Martin je bila Terezija stara le štiri leta in pol in materinsko vlogo je prevzela Pavlina, njena starejša sestra. Mala Terezija je o prejeti vzgoji dejala: »Štejem si za pravo milost, da si me navadila premagovati svoje strahove. Včasih si me zvečer poslala v oddaljeno sobo, da sem tam kaj iskala. Če me ne bi tako dobro vodila, bi ostala zelo plašna, zdaj pa me je res težko prestrašiti … Včasih se sprašujem, kako si me lahko vzgajala s tako ljubeznijo in nežnostjo, ne da bi me pokvarila, saj je res, da mi nisi spregledala niti ene napake, nikoli mi nisi brez vzroka očitala, nikoli nisi odstopila od tega, za kar si se odločila. To sem tako dobro vedela, da ne bi mogla ali hotela narediti niti koraka, če bi mi to prepovedala …«.[4]
Ta vzgoja v družini je navdihnila vzgojna načela, ki so postala značilna za vzgojno pot svete Terezije.
Poslanstvo magistre novink
Kot magistra novink v karmeličanskem samostanu si je Terezija prizadevala, da bi bil njen odnos z vsako od novink zgrajen na zaupanju in da bi bila spoštovana svoboda vsake od njih. Inteligentno se je prilagajala vsakemu tipu osebnosti. »Čutite, da je nujno potrebno pozabiti na lastne vzorce,« je govorila, »na svoje osebne predstave, da bi vodili duše po poti, ki jim jo je določil Jezus, ne da bi jih skušali prisiliti, da hodijo po svoji lastni poti.«
Opazila je: »Najprej sem videla, da imajo vse duše bolj ali manj enake boje, po drugi strani pa so si tako različne (…) Zato je nemogoče z vsemi ravnati na enak način. Z nekaterimi dušami se mi zdi, da se moram delati majhno, ne da bi se bala ponižati s priznanjem svojih bojev (…) Pri drugih sem videla, da moram biti, da bi jim naredila dobro, zelo odločna in nikoli odstopiti od tega, kar rečem. Če bi se umaknila, to ne bi bila ponižnost, ampak šibkost.«[5]
Izkušnja duhovnega vodstva
Zahvaljujoč svoji bogati korespondenci je Terezija postala duhovna spremljevalka vsem, ki so jo prosili na nasvet.
Oglejmo si nasvet njeni sestrični Mariji Guérin, ki ji je zaupala svoje stiske, izvirajoče iz njenih skrupulov, ki so se krepili med njenim bivanjem v Parizu. Pisala ji je: »Draga moja Terezija, spet sem te nadlegujem in že vnaprej vem, da ne boš zadovoljna z mano, toda kaj hočeš, jaz tako zelo trpim, da mi dobro dene, če vse svoje žalosti zlijem v tvoje srce. Pariz ni zdravilo za skrupulozne. Ne vem, kam naj obrnem oči: če bežim pred eno goloto, naletim na drugo in tako naprej ves dan. To je dovolj, da me ubija. (…) Ne vem, če me boš razumela, toliko imam v svoji ubogi glavi, da tega ne morem urediti (…) Kako naj grem jutri in v petek k svetemu obhajilu? Moram se vzdržati, to je zame največja preizkušnja.«[6]
Terezija ji je odgovorila naslednji dan: »Prav si naredila, da si mi pisala, vse sem razumela … Nisi naredila niti najmanjšega zla. Dobro vem, kakšne so te vrste skušnjav, da ti lahko brez strahu zagotovim, še več, Jezus mi tole govori v globini srca … Vse te skušnjave moraš zaničevati, ne ozirajte se nanje. A ti moram zaupati nekaj, kar me je zelo prizadelo! To, kar Jezusa straši, kar boli njegovo srce, je pomanjkanje zaupanja.«[7]
V svojem odgovoru je Terezija premaknila poudarek. Svoji sestrični, ki jo je skrbela njena navezanost na nespodobne podobe, Terezija odgovori, da je prava težava pomanjkanje zaupanja v Jezusovo ljubezen.
II. VZGOJNI ELEMENTI »MALE POTI«
Na podlagi vzgojne izkušnje, ki smo jo pravkar opisali, si oglejmo značilnosti te »male poti«, ki se nanašajo na področje vzgoje.
Ljubezen
Vzgoja ne temelji na programu ali načelu, temveč izključno na ljubezni. Don Bosko je svojim salezijancem rad govoril: »Ni dovolj, da so mladi ljubljeni, ampak da vedo, da so ljubljeni.«[8]
To je bila osnova vzgojne drže male Terezije. Ko je morala popraviti določeno vedenje – kar jo je veliko stalo, kot nam je povedala: »Tisočkrat raje bi sprejemala očitke, kot pa očitala drugim«, a se ni izmikala: »Opraviti moram svojo dolžnost«[9] – je s svojo dobrohotnostjo znala pokazati, da je to nalogo opravljala z ljubeznijo.
Ponižnost
Če je temelj terezijanske »male poti« ljubezen, je njena gonilna sila ponižnost.
Ponižnost, najbolj skromna med krepostmi – kajti kdor reče: »Sem ponižen«, ni več ponižen – je krepost, ki jo je treba osvojiti. Angel varuh, s katerim je imela Terezija tesen odnos, se je veselil njenega napredka: »Bolj ko me vidiš ponižno in majhno, tem bolj je tvoj obraz sijoč,«[10] je zapisala v neki pesmi.
Ta ponižnost je Terezijo vodila, da se je, ko je spoznala obseg naloge, ki jo je čakala (ne pozabimo, da je bila pri 20 letih odgovorna za vzgojo novink), izročila v Božje naročje in posnemala malčke, »ki v primežu kakega strahu skrijejo svojo svetlolaso glavico na očetovo ramo.«[11] Takšna ponižnost jo je, kot smo videli pri njeni sestrični, vodila k temu, da ni nikoli obsojala otroka ali mladostnika, ki se je slabo vedel, ampak ga je povabila, naj odgovori na Jezusovo ljubezen.
Nežnost
S ponižnostjo pride tudi nežnost. »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen« (Mt 11,29).
Nežnost, ki je daleč od tega, da bi bila slabost, je nasprotno tiha moč, polna potrpežljivosti in prijaznosti. Je sinonim za sprejemanje, spoštovanje in odprtost.
Za don Boska, ki je na dan svojega duhovniškega posvečenja sklenil: »Ljubezen in nežnost svetega Frančiška Saleškega me bosta vodili v vsem«, je nežnost prva lastnost vzgojitelja.
Kolikokrat sem pri opravljanju svojega poklica vzgojitelja spoznal, da se mlad človek, ki bi se močno uprl, če bi se počutil napadenega s prezirljivim pogledom, ne more upreti nežnosti pogleda, ki je uprt vanj, ne da bi ga sodil, ampak da bi ga ljubil!
Nežnost je bila značilna za Terezijino »malo pot« v vzgoji. Tega se je naučila v družini, kjer jim je bil lik sv. Frančiška Saleškega znan (spomnimo, da je bila ena od njenih tet vizitatinka – redovnica reda Marijinega obiskanja, ki sta jo ustanovila sv. Frančišek Saleški in sv. Ivana Šantalska). O svojem očetu je dejala: »Po zgledu sv. Frančiška Saleškega mu je uspelo obvladati svojo naravno živahnost do te mere, da se je zdelo, da ima najbolj nežno naravo na svetu.«[12]
Zaupanje
Če bi moral to »malo pot« v vzgoji povzeti z eno besedo, bi izbral »zaupanje«, ki je značilno za Terezijino držo, saj se je nenehno sklicevala na podobo majhnega otroka, ki lahko samo zaupa.
Za don Boska je bilo zaupanje ključna beseda v vzgoji. »Brez zaupanja ni vzgoje,« je rad ponavljal svojim salezijancem. In videli smo, v kolikšni meri se je Terezija pri spremljanju novink trudila predvsem vzpostaviti odnos zaupanja z vsako od njih.
ZAKLJUČEK
»Pokaži svojo ljubezen, bodi ponižen, bodi nežen, bodi zaupljiv.« Kako pomembne so te štiri referenčne točke, ki zaznamujejo Terezijino »malo pot«, pri soočanju z izzivom vzgoje današnjih otrok in mladostnikov.
Tu lahko vidimo vpliv sv. Frančiška Saleškega, ki je pustil svoj pečat tako pri don Bosku kot pri mali Tereziji. Zaključil bom s primerjavo, ki jo je Terezija uporabila med vzgojiteljem in vrtnarjem. Tudi don Bosko je namreč rad primerjal umetnost vzgoje z vrtnarjenjem: »Vem, da dobri Gospod ne potrebuje nikogar, da bi opravljal njegovo delo, ampak tako kot dovoli izurjenemu vrtnarju, da vzgaja redke in občutljive rastline, in mu za to daje potrebno znanje, pri čemer si pridrži skrb za oplojevanje, tako želi Jezus, da mu pomagamo pri njegovem božanskem gojenju duš (…).
Kaj bi se zgodilo, če bi neroden vrtnar napačno cepil grmovnice? Če ne bi znal prepoznati narave vsake od njih in bi hotel, da na breskvi zacvetijo vrtnice? … Zaradi njega bi drevo umrlo, čeprav bi bilo dobro in sposobno dajati sadove (…)«. In kot je rad govoril don Bosko, noben vrtnar ne bo vlekel stebla, da bi rastlina hitreje rasla. »Tako moramo že od otroštva znati prepoznati, kaj dobri Gospod želi od duš, in podpirati delovanje milosti, ne da bi ga kdaj prehitevali ali upočasnili«.[13]
Terezijina »mala pot« v vzgoji je bila zelo pragmatična!
[1] Kosloski Philippe, Les cinq conseils des parents de sainte Thérèse pour éduquer vos enfants, Aleteia, 2. avgust 2018.
[2] Msgr. Boulanger Jean-Claude, Louis et Zélie Martin, la joie du don, Parole et silence, 2015.
[3] Besede sv. Terezije Deteta Jezusa, ki jih navaja Cheaib Robert v »Éduquer les enfants à la foi«, Salvator 2020.
[4] Korespondenca sv. Terezije Deteta Jezusa Ms A 19.
[5] Korespondenca sv. Terezije Deteta Jezusa Ms C.
[6] Korespondenca sv. Terezije Deteta Jezusa, pismo 113, 29. maj 1889.
[7] Korespondenca sv. Terezije Deteta Jezusa, 30. maj 1889.
[8] Don Bosko, Pismo iz Rima 1888, v: Écrits pédagogiques, Salvator 2020.
[9] Gauthier Jacques, Thérèse de Lisieux, Paroles d’espérance pour la famille, Éditions des Béatitudes, 2021.
[10] Pesem À mon ange gardien, napisana januarja 1897.
[11] Lejeune René, La petite voie de Ste Thérèse, Du Parvis 1996, str. 33.
[12] Kosloski Philippe, Les cinq conseils des parents de sainte Thérèse pour éduquer vos enfants, Aleteia, 2. avgust 2018, str. 3.
[13] Besede sv. Terezije Deteta Jezusa, ki jih navaja Cheaib Robert v »Éduquer les enfants à la foi«, Salvator 2020, str. 21.
Jean-Marie Petitclerc, SDB; vir: Don Bosco Aujourd’hui; pripravil: A. Baligač; ilustracija: J. Juvančič
