V korak z mladimi.

Osmi dan

»Razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli«

Blagor salezijanski družini, sestavljeni iz mož in žena, ki delajo za mir, ki delajo za zmanjševanje konfliktov in se trudijo za vključenost. To je svetost!

Zgled
Blažena Marija Troncatti, Pismo iz Sucúaja gospodu Marcu Beltrameju (13. april 1969)

»Ne vem, če Vam je kdo povedal, kaj se je zgodilo s Cosimom, italijanskim misijonarjem. Nek zloben fant se je sprl z njim, ker ni hotel ubogati njegovega naročila, naj pospravi smeti, ki jih je vrgel na tla. Po tako arogantnem odzivu mu je Cosimo prisolil klofuto. Fant je to povedal svojemu očetu in celo zgodbo precej napihnil. Njegov oče je bil tudi župan mesta, zato so Cosima takoj poklicali v mestno hišo in obsodili na sedem dni zapora.

Nekateri so takoj prišli k meni v bolnišnico in mi povedali, kaj se je zgodilo. Ni si mogoče predstavljati, kako zelo smo bili užaloščeni. Preživela sem zelo grenko noč. Ne vem, kdaj sem nazadnje toliko jokala! Če samo pomislim, da moj brat misijonar sedi v zaporu zaradi kapric nekega neumneža! Zjutraj sem prosila prostovoljca Cesarja, naj me pospremi h Cosimu, da sem mu prinesla zajtrk in videla, v kakšnem stanju je.

Ko sem vstopila, so me pozdravili policisti, s katerimi se dobro poznamo. ‘Prosim, kje lahko najdem Cosima, mojega brata? Bodite dobri z njim. Ni kriminalec in ni se osramotil. Tukaj je samo zaradi muhavosti človeka brez vesti.’

Potem so me spustili naprej. Našla sem ga sedečega na postelji. S svojim humorjem se je trudil, da bi me spravil v smeh. Toda imel je otekle oči, ker je jokal celo noč. Po skromnem zajtrku mi je povedal, da so ga prostovoljci in profesorji iz šole obiskali prejšnji večer in mu zagotovili, da bo kmalu izpuščen.

V soboto je potekala neprekinjena procesija obiskov, a župan ni spremenil odločitve. V nedeljo zjutraj je skupina prostovoljcev odšla v Macas h guvernerju, kjer so mu vse razložili in zahtevali pisni odlok o izpustitvi. Še isti dan ob enajstih je bil Cosimo že doma. Ne morete si predstavljati veselja fantov, sester in sobratov. Ne prej ne potem ni prejel toliko objemov.«

Vrhovni predstojnik

Vsi se sklicujejo na mir in se trudijo, da bi ga dosegli. Zelo pogosto pa mirni nameni postanejo le delni in razvijajo logike ločevanja, ki zmanjšujejo nemire, a ne dajejo prednosti vključevanju.

Papež Frančišek nenehno spodbuja h gradnji mostov tako, da se najprej zavežemo k uresničitvi človeškega bratstva, ki je »temelj in pot miru.« Svet govoric, ki so ga zgradili ljudje, zasidrani v kritiziranju in rušenju, ne gradi miru. Njim, ki se trudijo sejati mir kjerkoli, Jezus sporoča veličastno obljubo: »Imenovali se bodo Božji otroci« (Mr 5,9).

Živeti blagre je  težko, lahko je celo sumljivo in stvar posmeha. Ni lahko graditi miru ki ne izključuje nikogar, ampak vključuje tudi osebe, ki so težavne in različne. Zavedanje, da so moški in ženske vsega sveta odvisni drug od drugega, ne pušča prostora za napuh, razen za ceno, da morje in kopno napolnijo mrtveci.

Preziranje ali prikrivanje nesporazumov ni prava pot, temveč njihovo »sprejemanje, reševanje in preoblikovanje v povezanost z novim procesom.«

Tisti, ki so sami v sebi razdeljeni, delijo tudi ljudi okoli sebe. Le kdor je v harmoniji sam s seboj ali vsaj na poti k temu cilju, je sposoben priti do miru tudi z drugimi. Gre za ustvarjanje miru. Graditev miru je umetnost, ki zahteva vedrino, ustvarjalnost, občutljivost in spretnost.

Oratorij v svojih različnih realnostih predstavlja konkretno možnost vključevanja: njegova odprta vrata so preroško znamenje sveta, kjer Božji sinovi in hčere živijo v domu, ki sprejema, kjer se srečujejo prijatelji, še več: bratje! Sejanje miru okoli nas, to je svetost!

Pričevanje
Fabris Asiao, salezijanski duhovnik, Togo

Molitev

Marija, naša Pomočnica, naj tvoja dobrotljiva in mogočna zaščita spremlja salezijansko družino, ki ti je zaupana, skozi vse nemire in brezbrižnosti našega časa. Umiri naše duše in nas naredi sposobne graditi mostove namesto zidov, da bomo ponudili odprto dlan namesto stisnjene pesti njim, ki jih Gospod pošilja na našo pot.