Dragi don Boskovi prijatelji in njegove dragocene karizme! Kot to pogosto počnem, želim z vami tudi v tem mesecu maju deliti dogodek, ki sem ga nedavno doživel in ki se je dotaknil mojega srca, hkrati pa me je spodbudil k razmišljanju o odgovornosti do pobožnosti do Marije Pomočnice.
Zvečer pred odhodom v sememišče je mama Marjeta dejala Janezu Bosku: »Ko si se rodil, sem te posvetila Mariji. Ko si začel hoditi v šolo, sem te spodbujala, da ljubi našo nebeško Mater. Zdaj ti priporočam, Janez, bodi ves njen. Imej rad tiste tovariše, ki ljubijo Božjo Mater. In če boš postal duhovnik, širi okoli sebe ljubezen do Marije.« Ko je končala, je bila ganjena. Jaz sem jokal. Odgovoril sem ji: »Mati, hvala vam za vse, kar ste storili zame. Teh besed ne bom pozabil. Vse življenje mi bodo najdražji zaklad.«
Kot pogosto spominjajo naši Spomini, se je don Bosko vrgel v naročje Božje previdnosti kakor otrok v naročje svoje matere.
Salezijansko mesto
Konec marca sem ponovno obiskal Peru v Latinski Ameriki. Želel sem iti v severozahodni del države in obiskati mesto Piura in v njem zelo pomembno salezijansko prisotnost. Iz več razlogov.
Prvič zato, ker mesto domačini sami imenujejo »mesto večne vročine« ali »mesto, kjer se poletje nikoli ne konča«. To področje je zagotovo zelo vroče, vlaga pa vročino še požiga.
A hkrati je zelo salezijansko mesto. Več kot stoletje salezijanske navzočnosti je zaznamovalo duha ljudi z zelo domačim slogom odnosov ter vzgojnih in odnosnih vezi, zelo preprostih, skratka zelo salezijanskih.
Predvsem pa je zelo marijansko mesto in je preko obeh salezijanskih navzočnosti posvečeno Mariji Pomočnici.
Nazadnje bi rad poudaril veličastno vzgojno dejavnost, ki je z don Boskovo šolo navzoča od samega začetka. V zadnjih desetletjih se s skromno a lepo salezijansko navzočnostjo v četrti »Bosconia«, eni od najbolj težavnih, obrobnih in revnih predelov, po zavzetosti mnogih ljudi (tako v civilni družbi kot v Cerkvi), predvsem pa po zaslugi don Boskove karizme, ta del mesta še naprej spreminja. Šola daje priložnost za poklicno usposabljanje stotinam fantov in deklet, ki sicer ne bi imeli možnosti, s danes zapuščajo to salezijansko hišo s poklicem, ki so se ga naučili in se usposobili za svet dela.
V četrti »Bosconia« je tudi veličasten salezijanski zdravstveni dom, ki ga vodijo sestre salezijanke.
Na hitro sem opisal, kaj vse sem našel v »mestu večne vročine«. Vse je omembe vredno, še posebej pa se me je dotaknila globoka pobožnost do Marije Pomočnice. Skoraj nepričakovano – saj sem le nekaj tednov prej sporočil, da jih želim spoznati – sem se na običajen delovnik ob 18. uri znašel sredi več kot tritisočglave množice, ki se je zbrala na evharističnem praznovanju v čast naše matere Pomočnice.
Zbralo se je na stotine otrok in mladih s starši, na desetine fantov, deklet in mladostnikov iz domačih salezijanskih oratorijev, učiteljev, vzgojiteljev in drugega ljudstva.
»Večna vročina mesta« se je zdela majhna v primerjavi z vero, pobožnostjo, ponotranjenostjo, molitvijo, petjem in vsem, kar sem si lahko predstavljal ter napolnilo srca teh ljudi, pa tudi moje.
Še enkrat sem se potujoč po salezijanskem svetu lahko na lastni koži prepričal, da je Marija Pomočnica – kot je obljubil don Bosko – svetilnik luči, varen pristan, materinska ljubezen do svojega Sina in vseh nas, njenih sinov in hčera. Navsezadnje je Mati, ki se ji izročamo in ki nas bo vedno vodila k svojemu ljubljenemu Sinu. To sem doživel tudi v Piuri.
Marija na balkonu
Ob tem bi želel dodati še komentar s potrebno samokritičnostjo za vse nas, ki smo don Boskovi sinovi in hčere. Božji duh veje, kjer hoče in se dotakne src svojih vernikov na svoj lasten način. S pobožnostjo do Matere Božjega Sina je tako, da je Marija vedno želela računati na nas. Moja kritična opomba je, da pobožnosti do Marije Pomočnice na vseh koncih sveta nismo zmogli razširjati na enak način, z enako intenzivnostjo, z enako apostolsko strastjo. Obstajajo kraji, kjer smo razvili šole, pomagali k napredku, kjer smo vsekakor služili v dobro ljudi, vendar nam ni uspelo, da bi zasejali pozvananje in ljubezen do Marije.
Don Bosku bi bilo to nerazumljivo. Tudi meni je enako nerazumljivo in nesprejemljivo. Če bi bili v don Boskovi družini ljudje, ki se ne bi obračali na Pomočnico, bi bili nekaj drugega, ne bi pa bili don Boskovi sinovi in hčere. Zatekanje k Mariji, pobožnost do Pomočnice kot Gospodove in naše matere v salezijanski karizmi ni izbira. To ni bila izbira pri don Bosku. To je preprosto nujno. » Devica Marija bo gotovo še naprej ščitila našo družbo in salezijanske ustanove, če bomo mi še naprej ohranjali svojo zvestobo do nje in bomo še naprej širili njeno češčenje,« je ponavljal don Bosko, »velikodušna bo z nami v posvetnih in duhovnih darovih, ona bo naša vodnica, učiteljica, mati. Po Mariji pridejo k nam vse Gospodove dobrine.«
V enih od svojih sanj je don Bosko videl plemenito Gospo, kraljevsko oblečeno, ki se je nagnila čez svoj balkon in klicala: »Otroci moji, pridite, zatecite se pod moj plašč.«
Iskreno si želim, da bi bila Mati ljubljenega Sina, Pomočnica kristjanov, še naprej posebna na vseh koncih sveta, kot je v Piuri, »mestu večne vročine«.
Vesel praznik Marije Pomočnice vsem po vsem svetu.
Ángel Fernández Artime, SDB, vrhovni predstojnik