Grozna je resničnost vojne z nasiljem, bombardiranjem in begom na tisoče ljudi. A tudi skriti in tihi čudeži, ki so se zgodili mnogim preprostim ljudem, stalna navzočnost Marije Pomočnice in gorečnost pastirja za svojo trpečo čredo. To je strnjen povzetek misli za »lahko noč«, s katerimi je msgr. Maksym Ryabukha, SDB, pomožni škof nadškofijskega eksarhata Doneck, nagovoril salezijansko skupnost Centralnega salezijanskega sedeža v Rimu.
»Do 21. decembra lani sem bil ravnatelj salezijanske hiše v Kijevu. Preživljali smo celotno obleganje prestolnice. Zame je bilo, kot bi podoživel don Boskovo zgodbo,« je v tekoči italijanščini spregovoril škof Ryabukha, ki je v Italijo prišel pri 17-ih letih, ko je končal takratno postsovjetsko ukrajinsko šolo.
Hiša v Kijevu, ki so jo salezijanci sprejeli takšno, kot je bila, je bila pred vojno edini mladinski center na ravni krajevne Cerkve, a je bila brez kleti. »Ko se je začela vojna, smo si zastavili vprašanje: kam se skriti pred raketami in bombami?«
Zemljišče salezijanske hiše meji na državno šolo, ki je, čeprav povezana s pravoslavnim moskovskim patriarhatom, vedno gojila dobre sosedske odnose s salezijanci. V prvih tednih vojne je v kleti šole bivalo 320 ljudi. »Direktor me je pogosto klical in prosil, naj se pridem pogovarjati z ljudmi, ker jih je zajela splošna depresija …«
Škof Ryabukha pripoveduje, kako je med svojimi obiski poskušal na vse načine spodbujati in podpirati prizadete. Ko je srečal starejšo gospo z odsotnim pogledom, jo je vprašal, ali jo lahko objame, in ko je prejel njeno soglasje, je začutil, da se je v njegovih rokah »stopila« in vrnila v realnost. Ali pa jim je dejal: »Ne vem, ali verjamete ali ne, ampak hiša, ki jo vidite skozi okno, ni moja, temveč pripada Mariji, zato se ji ne bo nič zgodilo. Don Bosko je namreč obljubil, da se vsak, ki prestopi prag katere koli salezijanske hiše, znajde v varstvu Marije Pomočnice. Če bi se kaj zgodilo tukaj vam, bi to vplivalo tudi na hišo tu zraven. Zato ste lahko prepričani, da vas ima Marija pod svojim varstvom.«
Seveda so bile to besede tolažbe in podpore prestrašenim ljudem. Nadškof Ryabukha je poudaril še eno dejstvo: »Od začetka vojne pa do danes, ni nihče od teh, ki so šli skozi našo hišo, ni umrl v vojni. To je zame velik čudež.«
Hiša v Dnipru je zdaj center, ki sprejema begunce in razseljene osebe iz različnih delov države. Trenutno je le še en salezijanec, ki je že mesece predan spremljanju teh ljudi na begu pred vojno. »Zgodbe, ki nam jih pripoveduje, so pogosto grozljive, a do zdaj mu je uspelo rešiti življenja veliko ljudi, veliko otrok. Tudi to je gotovo blagoslov, ki nam ga daje don Bosko«.
O svojem škofovskem imenovanju za škofa v Donecku pravi: »Morda me je sveti oče izbral, ker ve, da so salezijanci dobri z najtežjimi otroki in je tam veliko dela.«
Njegov apostolat »očetovske službe« ima dve glavni področji, ki ga namerava nadaljevati: »Župnijsko okolje, saj navzočnost duhovnika pa tudi škofa služi temu, da ljudje ‘vidijo’ Božjo navzočnost … In potem so tu vojaki: to je trenutno še ena ‘velika župnija’. Veliko teh fantov je naših nekdanjih učencev, očetov ali stricev naših gojencev.«
Eden od teh vojakov – del obrambnega kontingenta, ki je varoval ukrajinsko prestolnico in ki je od začetka vojne do sredine julija obiskoval salezijansko hišo v Kijevu, da bi se stuširal ali preoblekel – je s fronte stopil v stik z msgr. Ryabukho. »Pisal mi je in takoj, ko je mogel, mi je celo telefoniral, da bi se mi zahvalil ter mi dejal: ‘Vem, da molite za nas. V bombnem napadu mi je šrapnel poletel tik pred nosom. Če bi bil nekaj centimetrov bliže, me ne bi bilo več med živimi. To je bil Marijin čudež, o kateri ste nam vedno pripovedovali«.
Zadnje besede škofa Ryabukhe so bile zahvala: »Rad bi se zahvalil vsem vam, salezijanski družbi, ki nam iz tega srca Centralnega salezijanskega sedeža omogoča, da stajamo na terenu. Drug z drugim smo v tem poslanstvu, o katerem je don Bosko sanjal in nam ga podaril in ki ne umre«.
Povzeto po ANS