Fotografijo križanega v Lvovu, kjer so tudi salezijanske ustanove, ki ga iz stolnice nesejo v zaklonišče, so objavili vsi mediji. V živo lahko spremljamo ponoven Getsemani in Kalvarijo. Upamo, da bomo doživeli tudi »vstajenje« teh ljudi in tega naroda.
Dragi don Boskovi prijatelji po vsem svetu. Ko pišem te vrstice, vsi mediji sveta iz minute v minuto, skoraj v živo, prenašajo grozljive novice o vojni v Ukrajini. Prepričan sem, da velika večina ruskega naroda ne želi nikomur nič slabega. Verjamem pa, da se v veliki večini strinjamo, da je, kar se dogaja na tej blagoslovljeni zemlji, nepredstavljivo, neverjetno v 21. stoletju, popolna norost, pravi genocid. Kako bi se počutili, če bi to doživljali neposredno? Navdaja nas z žalostjo in trepetom.
To je žalostna resničnost. Hudobija ponovno ropota, deli stvari in ljudi, prinaša smrt, odvzema človeška življenja, uničuje družine …
Dobrota in solidarnost, ki ju prav tako doživljamo v teh trenutkih, ko padajo bombe in rakete dolgega dosega, je tiha dobrota, ki skuša blažiti bolečino, brisati solze, dati človeško bližino. To je srčika človeškega srca.
V takih trenutkih spoznavamo najhujše človeške okoliščine, pa tudi najlepše v človekovem srcu.
Enako se je dogajalo v »prvem velikem tednu svete zgodovine«. Jezusa so izdali, ostal je sam v svoji bolečini. Po obsodbi na smrt je ostal popolnoma sam (ob njem sta bila le njegova mati in ljubljeni učenec). A Bog je izrekel zadnjo besedo z vstajenjem, z novim življenjem.
V postno-velikonočnem času ne vemo, kaj se bo dogajalo v Ukrajini. Vsak dan se lahko kaj spremeni. Zaupam, da se bo z razumnostjo, podporo skoraj vseh narodov, človeško solidarnostjo, molitvijo in vero povrnil mir.
Ob milijonih razseljenih ljudi želim samo poudariti, da solidarnost, bratstvo, človečnost preprostih src, družin in razumni pogled mnogih vlad pomagajo, da se kot oseba počutim bolje. Sicer mislim, da si ne bi mogli odpustiti.
Naše majhno veliko zrno peska
Vsak dan sem v stiku s salezijanci in salezijansko družino v Ukrajini in na Poljskem. Pomirjen sem, ker vem, da skupaj kot salezijanska družina dajemo svoje zrno peska. Vesel sem, da so osiroteli otroci iz Lvova na varnem na Slovaškem. Vesel sem, da so poljske salezijanske ustanove odprle svoja vrata in sprejele vojne begunce. Desetine mater z otroki imajo vsaj sobo, kjer lahko dostojno čakajo na boljše čase. Pomoč prihaja iz mnogih drugih salezijanskih skupnosti v drugih državah.
Iz vsega salezijanskega sveta, iz vseh inšpektorij prihajajo veliki in majhni darovi glede na zmožnosti. Zdravila in finančna sredstva prihajajo od vsepovsod. Ne za nas, salezijance. Mi smo samo posredniki, ki dosežemo najbolj oddaljene kraje in pomagamo ljudem v stiski. Vse to so zrna peska, a če smo povezani z deset tisoči osebami in ustanovami, je seštevek ogromen.
Molitev za mir
Za to gre. Brez hrupa in prisile. Le preprostost in solidarnost. Čas je, da preko Getsemanija in Kalvarije stopimo v upanje in moč Vstajenja. Boleče je v velikem tednu in veliki noči spremljati bombe, rakete, streljanje, smrt. A tudi v tej bolečini ne smem nehati oznanjevati, da je življenje močnejše, človeško bratstvo močnejše, solidarnost močnejša, človeško dostojanstvo močnejše, medsebojna pomoč močnejša, upanje bolj nalezljivo.
Gospoda življenja v molitvi prosim, naj nam pomaga, da pridemo k sebi. Molimo tudi za tiste, ki so začeli to človeško tragedijo.
S papežem Frančiškom molim: »Vlij nam poguma, da bomo naredili konkretna dejanja za gradnjo miru. Gospod, Bog Abrahama in prerokov, Bog ljubezni, ki si nas ustvaril in nas kličeš, da živimo kot bratje, daj nam moč, da bomo vsak dan ustvarjalci miru. Daj nam sposobnost, da bomo ljubeznivo gledali na vse, ki jih srečamo na naši poti.«
Naj Gospod v nas ohrani plamen upanja, da se bomo s potrpežljivo vztrajnostjo odločali za dialog in spravo, da bo mir končno zmagal. Prosim, da srca, polna človečnosti, ne molčijo.
Storimo to, kar moremo, dragi prijatelji. Združimo svoja prizadevanja z besedami, pomočjo in molitvijo. Naj nas vstali Gospod napolni s svojo močjo in mirom.
Ángel Fernández Artime, vrhovni predstojnik
Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Don Bosko 2/2022