Gotovo vsi poznate oratorij. Kako ga tudi ne bi, saj v Sloveniji skorajda ni župnije, ki v poletnem času ne bi imela oratorija. Don Boskov oratorij za razliko od poletnega oratorija poteka skozi celo leto. V velikem delu sveta, kjer delujejo salezijanci, oratorij pomeni ustanovo, ki deluje skozi celo leto in v prostem času zbira mlade. V Sloveniji, kakor tudi v velikem delu zahodne Evrope, temu ne rečemo oratorij, temveč salezijanski mladinski center. V tem besedilu beseda oratorij pomeni salezijanski mladinski center oz. oratorij, ki deluje skozi celo leto.
Prvi don Boskov oratorij se je razvil v Turinu, v mestni četrti, ki se imenuje Valdocco. Valdocco je bil tedaj na obrobju in v ta del so prihajali priseljenci iz okoliškega podeželja. Tudi danes je Valdocco večinoma sestavljen iz priseljencev, v njem pa še vedno deluje oratorij, ki se ponaša s tem, da je prvi don Boskov oratorij. Oratorij je bil in je odprt za vse, ki želijo vstopiti vanj in ki se držijo osnovnih pravil medsebojnega sobivanja. Ker je v Valdoccu veliko priseljencev, ti obiskujejo tudi oratorij. V zadnjih časih so ti priseljenci v veliki meri muslimanske veroizpovedi. Podobno se dogaja tudi v drugih večjih italijanskih in evropskih mestih, kjer salezijanske oratorije obiskuje veliko mladih, ki niso krščanske veroizpovedi ali sploh niso verni. Zastavi se nam vprašanje, kako z njimi delati.
V odnosu do ljudi drugačne vere imamo kot kristjani nekaj različnih možnih pristopov.
Prepričevanje
Prvi je verski prozelitizem. To pomeni, da skušamo vsakega, ki je drugačne veroizpovedi oz. ki ni veren, na vsak način prepričati, naj postane kristjan. Krščanska vera je namreč najbolj bogata vera in samo v njej se je Bog razodel kot Jezus. Imamo torej vso resnico in do te resnice moramo pripeljati tudi druge. Takšen pristop ni uradni pristop Cerkve in tudi nikdar ni bil Jezusov pristop, saj ne spoštuje človekove svobodne privolitve srca. V zgodovini Cerkve bi ga lahko zasledili v množičnih pokristjanjevanjih, kadar so se ljudje spreobračali v neko vero zaradi vladarja.
Molk
Danes velja spoštovanje veroizpovedi drugega. Od drugega vatikanskega koncila je Cerkev spoznala, da je v vsaki religiji navzoče Božje delovanje, da so v vsaki religiji semena resnice. Zato velja, da vsak, ki v katerikoli religiji živi po svoji vesti in nima možnosti spoznati Jezusa, pride v nebesa. Enako velja za tiste, ki niso verni in živijo po svoji vesti ter nimajo možnosti spoznati Jezusa, tudi oni pridejo v nebesa. V velikem delu zahodne Evrope je spoštovanje veroizpovedi oz. nevere drugega pomenilo, da kristjani o svoji veri pred drugače vernimi niso govorili oz. ne govorijo, da bi jih ne užalili. To je drugi možen pristop do drugače verujočih: molk o svoji veri.
Vrnimo se k mladim, ki so drugačne veroizpovedi ali neverni in redno obiskujejo oratorije. Kako torej delati z njimi, če velja, da je oratorij dom, ki sprejema, šola, ki vzgaja, igrišče za prijateljevanje in župnija, ki evangelizira? To je resno vprašanje, ki si ga salezijanci zastavljamo. Jasno je, da nikogar ne moremo in ne smemo na silo spreobračati oz. mu ne smemo vsiljevati svoje vere. Vzgoja in z njo verska vzgoja sta pravici staršev in starši imajo pravico, da otroke vzgajajo v svoji veri. Enako imajo otroci pravico, da so vzgajani v veri svojih staršev. Vzgojitelj in učitelj ne sme delati proti volji staršev. Vsa ta načela so zapisana tudi v cerkvenih dokumentih, ki govorijo o vzgoji.
Kaj torej storiti, ko so redni oratorijski obiskovalci različnih veroizpovedi: nekaj jih je muslimanov, nekaj pravoslavnih, nekaj protestantov, nekaj katoličanov in nekaj nevernih? To je npr. povsem realna situacija mladinskega centra ali šole v Belgiji. Ena od rešitev, precej navzoča v teh salezijanskih okoljih, je, da v oratoriju ne govorijo več o veri in o Jezusu. Govor o veri in o Jezusu bi namreč lahko na koga deloval kot prisila v veri in bi bilo proti volji staršev. Oratorij se več ne imenuje župnija, ki evangelizira, ampak se imenuje kraj smisla, saj je smisel tista presežna vrednota, ki je skupna vsem veroizpovedim in tudi nevernim.
Pripovedovanje
Kje pa potem sploh še lahko govorimo o krščanski veri in kakšen je sploh možen način, da bodo drugi spoznali Jezusa in se zanj odločili? Ali ni morda tudi takšen molk o Jezusu dodatno prispeval k temu, da krščanstvo upada in da ni več domačih duhovnikov?
V februarju smo imeli srečanje salezijanci, ki smo odgovorni za mladinsko pastoralo v evropskih deželah. V Belgiji je za salezijansko mladinsko pastoralo trenutno odgovoren duhovnik, ki je misijonar in prihaja iz Mehike. Iz povsem katoliške dežele je prišel za misijonarja v deželo, ki ni več krščanska. Deluje v mestu Oostende. Njegov pristop do drugače vernih je drugačen od zgoraj opisanih. Z mladimi se pogovarja o veri, in sicer na ta način, da si med seboj drug drugemu pripovedujejo, kako izgleda njihova vera, kaj verujejo in kako praznujejo. Njihov namen ni, da bi drug drugega prepričali, da je njihova vera boljša, ampak da se med seboj globlje spoznavajo in si delijo tudi svoje versko življenje.
To je tretji možen pristop v odnosu do drugače verujočih. Imenuje se medverski dialog. To je tudi pristop papeža Frančiška, ki se zelo trudi za pogovor in skupne izjave z muslimani, budisti, pravoslavnimi in evangeličani. Ob tem nas je seveda lahko strah, ali s tem krščanstva ne izgubljamo. Papež Frančišek ne samo, da sledi smernicam 2. vatikanskega koncila in prejšnjim papežem, za zgled si je vzel sv. Frančiška Asiškega, ki se je leta 1219 v križarski vojni med kristjani in muslimani srečal s sultanom al-Kamilom. Za razliko od vojaškega pristopa je Frančišek Asiški prišel fizično nemočen, a z vero, da je možen pogovor z vsakim človekom, saj smo si vsi bratje. Frančišek ni spreobrnil sultana, mu je pa sultan dovolil, da so Frančiškovi bratje delovali na muslimanskem ozemlju in tam stoletja ostali kot edini duhovniki, kar je izjemen uspeh.
In mi – kakšen je naš odnos do nevernih, do drugače vernih? Se potuhnemo in o veri ne govorimo, da se ne bi skregali? Ali kar naprej druge prepričujemo, da smo boljši in da je samo naša vera prava? Ali pa se preprosto in iskreno pogovarjamo in si delimo svoje verske izkušnje? Moja izkušnja iz srednje tehniške šole je, da sva se s sošolcem, ki je bili musliman, zelo veliko pogovarjala o veri. Veliko več kakor s tistimi kristjani, ki so se svoje vere sramovali.
Jure Babnik, delegat za salezijansko mladinsko pastoralo
Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Don Bosko 2022/3