Dragi prijatelji in bralci don Boskovih strani, v tokratnem pismu salezijanski družini se bom osredotočil na zelo pomemben dogodek, ki ga doživlja salezijanska družba: 29. Vrhovni zbor. V življenju salezijanske družbe tako srečanje poteka vsakih šest let in je najpomembnejše, kar lahko Družba doživi.
Marsikaj je del našega življenja in veliko pomembnih dogodkov nam prinaša to jubilejno leto, vendar bi se rad osredotočil na zbor, ker, četudi je na videz daleč od vas, zadeva vse nas.
»Dokončal boš delo, ki ga začenjam: jaz bom skiciral, ti mu boš dal barve.« (Don Bosko)
Don Bosko, naš ustanovitelj, se je zavedal, da se z njim ne bo vse končalo, ampak da bo to zagotovo le začetek dolge poti. Ko je bil star šestdeset let, je nekega dne leta 1875 rekel Giuliu Barberisu, enemu svojih najtesnejših sodelavcev: »Dokončal boš delo, ki ga začenjam: Jaz bom naredil skice, ti mu boš dodal barve […] Naredil bom grobi osnutek redovne družbe in tistim, ki pridejo za menoj, prepustil nalogo, da jo polepšajo«.
S tem veselim in preroškim izrazom je don Bosko začrtal pot, na katero smo poklicani vsi. V najboljši formi v Valdoccu pravkar poteka vrhovni zbor don Boskovih salezijancev.
Prerokba z bonboni
Današnji svet ni don Boskov svet, vendar ima skupno značilnost: živi v času globokih sprememb. Don Boskov pravi cilj je bil popolno, uravnoteženo in odgovorno počlovečenje v materialnih in duhovnih delih. Skrbel je za zapolnjevanje »notranjega prostora« fantov, za oblikovanje »pametnih glav«, »poštenih državljanov«. V tem je bolj aktualen kot kdaj koli prej. Današnji svet potrebuje don Boska.
Na začetku se vsamomur postavlja preprosto vprašanje: »Si želiš navadnega življenja ali želiš spremeniti svet?« Toda ali lahko danes še govorimo o ciljih in idealih? Ko reka preneha teči, postane močvirje. Enako človek.
Don Bosko ni nikoli nehal hoditi. Danes to počne z našimi nogami.
O mladih je bil prepričan: »Ta najbolj občutljiv in dragocen del človeške družbe, na katerem temeljijo upi na srečno prihodnost, sam po sebi ni perverzne narave … kajti če se včasih zgodi, da so že v tej starosti razvajeni, je to prej zaradi nepremišljenosti kot zaradi popolne zlobe. Ti mladi res potrebujejo roko pomoči, ki skrbi zanje, jih vzgaja, usmerja …«
Leta 1882 je na konferenci sotrudnikom v Genovi dejal: »Vzgoja, duhovno vodstvo in izobrazba ogroženih mladih je korist za celotno civilno družbo. Če bo mladina dobro vzgojena, bomo sčasoma imeli boljšo generacijo.« To je tako, kot bi rekli: samo vzgoja lahko spremeni svet.
Don Bosko je imel skoraj zastrašujočo sposobnost videnja. Nikoli ne reče »doslej«, ampak vedno »od zdaj naprej«.
Guy Avanzini, ugledni univerzitetni profesor, še naprej ponavlja: »Pedagogika enaindvajsetega stoletja bo salezijanska ali pa je ne bo«.
Nekega večera leta 1851 je don Bosko z okna v prvem nadstropju med fante vrgel prgišče bonbonov. Izbruhnilo je veliko veselje in fant, ki ga je videl smehljajočega se na oknu, mu je zavpil: »O don Bosko, ko bi lahko videl na vse strani sveta in na vsaki strani toliko oratorijev!«
Don Bosko je svoj spokojni pogled usmeril v nebo in odgovoril: »Kdo ve, morda pride dan, ko bodo otroci oratorija zares razširjeni po vsem svetu.«
Pogled z razdalje
Toda kaj je vrhovni zbor? Zakaj bi te vrstice porabili za temo, ki je posebej povezana s salezijansko družbo?
Konstitucije don Boskovih salezijancev v 146. členu vrhovni zbor opredeljujejo takole: »Vrhovni zbor je poglavitno znamenje edinosti družbe v njeni različnosti. Je bratsko srečanje, na katerem salezijanci skupno premišljajo, da bi ohranili zvestobo evangeliju in ustanoviteljevi karizmi ter čut za potrebe časa in kraja.
S pomočjo vrhovnega zbora si vsa družba pod vodstvom Gospodovega duha prizadeva, da bi v določenem trenutku zgodovine spoznala Božjo voljo in tako bolje služila Cerkvi.«
Vrhovni zbor torej ni zasebni dogodek za posvečene salezijance, ampak zelo pomembno srečanje, ki zadeva nas vse, ki se dotika celotne salezijanske družine in tistih, ki imajo v sebi don Boska, kajti v središču so ljudje, poslanstvo, don Boskova karizma, Cerkev in vsak izmed nas in vas.
V središču je zvestoba Bogu in don Bosku, v sposobnosti videti znamenja časa in različnih krajev. Zvestoba, ki je nenehno gibanje, obnavljanje, sposobnost pogledati z razdalje in hkrati ostati trdno na tleh.
Zato se je okrog 250 sobratov salezijancev z vsega sveta zbralo skupaj, da bi molili, razmišljali, razpravljali in gledali z razdalje … v zvestobi don Bosku. Iz te vizije bodo izvolili novega vrhovnega predstojnika, don Boskovega naslednika in njegov vrhovni svet.
Ne gre za nekaj izven tvojega življenja, dragi prijatelj in prijateljica, ki prebiraš te vrstice, ampak znotraj tvojega obstoja in tvoje »naklonjenosti« do don Boska. Zakaj to pravim? Da bi vse dogajanje spremljali s svojo molitvijo. Molitev k Svetemu Duhu, ki pomaga vsem zborovalcem spoznati Božjo voljo za boljše služenje Cerkvi.
Mislim, da bo 29VZ izkušnja Boga, da da bomo očistili dele skice, ki nam jo je zapustil don Bosko, kot se je dogajalo na vseh vrhovnih zborih v zgodovini Družbe, vedno v zvestobi njegovemu načrtu.
Prepričani smo, da lahko tudi danes ostanemo zvesti Gospodu Jezusu v zvestobi prvotni karizmi, z obrazi, glasbo in barvami današnjega časa. V tem poslanstvu nismo sami. Vemo in čutimo, da bo Marija, mati, Pomočnica kristjanov, pomočnica Cerkve, vzor zvestobe, podpirala korake vseh nas.
Stefano Martoglio, vikar vrhovnega predstojnika