Iz srca pozdravljam vse vas, don Boskove bralce. Z vami želim deliti čudovito pričevanje dekleta iz Venezuele.
Ko sem v letošnjem februarju ponovno obiskal Venezuelo, sem se udeležil lepo pripravljenega narodnega srečanja mladih Venezuelcev, Encuentro Nacional con jóvenes. Tistega dne je dekle z imenom Eusibeth, v imenu velikodušnih mladih, polnih upanja in trpečih zaradi položaja njihove dežele, prebrala sporočilo, ki ga je lastoročno napisala.
Takole pravi:
»Dragi don Ángel, iz vsega srca se zahvaljujemo Gospodu za vaš obisk v naši deželi, da ste si vzeli čas za srečanje z nami, mladimi, saj vemo, da smo vam pri srcu.
Te moje besede izražajo bližino vsakega izmed nas, ki živimo predlagano svetost in imamo salezijansko srce.
Zastopamo vse: od mladih staroselcev, ki so odraščali v svobodi amazonske džungle, andskih mladih, polnih bratstva in prijaznosti, do mladih iz osrednjega dela, ki z veseljem gradijo civilizacijo ljubezni, guaros, orientales, corianos, zulianos in vsi, ki smo veseli in ponosni, da smo Venezuelci.
Z nami je danes povezan vsak mlad, ki je moral zapustiti svojo zemljo in tujo zaplato spremeniti v dom, šolo, župnijo ali dvorišče.
Če nas mlade ob naših raznovrstnih osebnostih in različnih načinih mišljenja označuje še kaj, je to, da smo povezani v enem poslanstvu: ‘Priti v nebesa in s seboj privesti čimveč ljudi,’ kot je dejal naš ljubljeni oče don Bosko.
Ni skrivnost, kar živimo vsak dan: to je resničnost, v kateri nas teptajo čevlji z žeblji tega sveta, ki nam želi preprečiti, da bi sanjali nemogoče in stavili na velike ideale.
Salezijanska duhovnost nam omogoča hoditi v upanju, ohranja našo vero, tudi ko se včasih zdi vse negotovo in neuresničljivo.
Mladi Venezuelci smo pogumni preroki in kljub strahu pred sodbami in napadi ne bomo dopustili, da bi zadušili naš glas.
Smo mladi, ki se zbudimo vsako jutro, ne da bi imeli kaj jesti, ne da bi šli v šolo ali na fakulteto, ki vztrajno in z naporom iščemo celostno oblikovanje, opravimo peš veliko kilometrov, smo vpeti v vzgojo, saj je to najboljše orodje za spremembo v našem narodu in svetu.
Smo mladi, ki smo odmaknili in žrtvovali naše sanje ter smo prisiljeni delati za preživetje, a smo luč v narodu, tako ranjenem in žejnem Jezusa.
Tudi mi smo krhki in prestrašeni v svetu, ki razpada na koščke in bi vrgli puško v koruzo, a ljubeč Božji pogled in Marijino materinsko varstvo nas vabita, da svoje življenje darujemo v služenju drugim, predvsem najbolj potrebnim mladim. Nihče ne more nazaj, vsi pa lahko gremo naprej.
Salezijanski duh nam kot zvestim in pogumnim učencem pomaga odgovoriti na vse, kar živimo. Smo pravi chamos, ’modri’, pristni, drzni, sveti danes: v kavbojkah, teniskah in majicah, kot pravi papež Frančišek.
Dragi don Ángel in vsi člani naše salezijanske družine: vaša navzočnost nas opogumlja, da smo drugačni, da nadaljujemo boj za pravično in sveto Venezuelo, da stavimo vse v dobrobit mladih. Ne nehajte nas spremljati in verjeti v nas. Hvale, ker ste!«
Združeni smo v poslanstvu: »Priti v nebesa in s seboj privesti čimveč ljudi.«
Tako se zaključuje navdušeno mladinsko pričevanje. Prisluhniti Eusibeth pred 800 mladimi tistega toplega večera v Caracasu mi je dalo misliti, kako in koliko je don Bosko verjel v mlade, njihove sposobnosti, zmožnosti, v dobroto, ki je v vsakem mladem srcu.
Kar se je dogajalo don Bosku pred 160 leti, se dogaja danes na vseh koncih sveta. Ni res, da mladi danes nimajo dobrega srca. So mladi, ki se znajdejo na poteh zmedenosti, suženjstva, smrti v življenju … mladi, ki na različne načine potrebujejo »odrešitev«.
Je pa veliko drugih, na milijone (dokaz so mladi z Eusibeth, s katerimi sem se srečal), ki verjamejo v življenje in polnost pomena, ki ga jim je dal Bog. Vedo, da niso poraženi, ko izgubijo, temveč ko obupajo.
Je danes še mogoče misliti in govoriti na tak način? Trdim, da je. Nadaljujte neustrašeno delati dobro, prijatelji moji, in dobri Bog vas bo napolnil s svojim mirom.
Ángel Fernández Artime, vrhovni predstojnik